Na meji med dih jemajočo izvirnostjo in čustveno praznostjo, med dovršeno stiliziranostjo in mladostniško pretencioznostjo, med klasično izjemnostjo in post-moderno odvečnostjo svoj življenjski prostor najdejo filmi mladega kanadskega režiserja Xavierja Dolana. Tam jih radi iščejo tudi kritiki, ki se s svojimi razdvojenimi odzivi skorajda prelivajo v Dolanovo delo in mu vsakič znova vnaprej dodajajo vsebino. Nič drugače ni pri režiserjevem novem filmu, lani v Cannesu predstavljenem in z veliko nagrado žirije nagrajenem Samo konec sveta. Tudi v Cannesu so namreč tokrat lesk nagrade skorajda preglasili žvižgi občinstva, očitno nenaklonjenega Dolanovemu ekstravagantnemu filmskemu in osebnemu stilu.

Strasti pa ne pomiri niti dejstvo, da gre za najbolj minimalistično in formalistično delo v režiserjevi kratki karieri. Film Samo konec sveta namreč temelji na gledališki igri istega naslova, ki režiserja preizkusi še v miljeju osebne, družinske drame, omejene z zelo enotnima krajem in časom dogajanja. Praktično ves čas smo tu ujeti v družinski hiši, kamor se po dvanajstih letih vrne mladi, uspešni pisec Louis, da bi svojim bližnjim povedal, da umira, pri tem pa vstopi še v vrtinec družinskih skrivnosti in zamer, ki skoraj vsak pogovor spremenijo v malo vojno.

Skozi neprestano napete medosebne odnose film plete svojo poanto težavnega komuniciranja, pri tem pa glavno vlogo večinoma prepušča jeziku samem. Atmosfero gradijo in razbijajo dolgovezni, zmedeni, v dialoge preoblečeni monologi, med katerimi se liki nenehno popravljajo in reformulirajo. Pri tem pogosto govorijo drug mimo drugega, na kar nas opozarja tudi kamera, ki pri tako minimalističnem scenariju preprosto mora privzeti zelo aktivno vlogo in nositi pripovedno funkcijo. Bolj kot na govorca je tako večkrat osredotočena na majhne detajle v odzivih ostalih ter se igralcem pogosto tako približa, da se jih skoraj lahko dotaknemo. Kljub gostobesednosti večine likov tako večino vrstic razberemo iz velikih planov njihovih obrazov, s tem pa ves čas vstopamo v njihov intimni prostor in se še sami rahlo porežemo na njihovih skrhanih odnosih.

Podobni režijski prijemi so že postali Dolanov zaščitni znak, a vsakič privzamejo nekoliko spremenjeno obliko. Če nas tokrat v središče dogajanja postavljajo predvsem približave, smo pri hipsterskem hitu Namišljene ljubezni hitro opazili slow-motion kadre, pri Dolanovem še vedno najboljšem delu Mamica pa nas je poleg tega utesnjeval še kvadraten format slike. Ob tem pa si je Dolan ime ustvaril tudi z glasbenimi izbirami, ki tokrat v diegetskih primerih spet provocirajo z upravičeno pozabljenimi pop hiti, medtem ko v nediegetskem smislu napetost pogosto ustvarja dramatična klasika.

Manj plodna je od tu hoja po sledi Dolanovih pripovednih trajektorij, ki nas pripelje še najbližje režiserjevemu predzadnjemu filmu Tom na kmetiji. Tam se je namreč že dalo zaznavati temnejše, bolj fatalistične odtenke, pri čemer se je klobčič skrivnosti, denimo v slogu Hanekeja ali pa Villeneuva, že razvijal počasi in premišljeno. Tokrat pa v odsotnosti velikih zasukov še toliko več teže nosijo majhni trenutki, kakršni so denimo tisti, ko na dan privre kak neprijeten spomin, ko je Louis na samem s katerim izmed članov družine in predvsem, ko se vrne v staro družinsko hišo ter ugotovimo, da se domov niti ni vrnil (le) zaradi družine.

Premišljevanje spolnih identitet in usmerjenosti je v Dolanovem opusu stalnica, a je v dotičnem filmu ta študija presenetljivo bežna, s tem pa postane eden izmed simptomov njegovega delnega neuspeha. Louisova ljubezenska preteklost je namreč nakazana le z nekaj kratkimi indici, kar dodatno oteži razumevanje njegove situacije in zamegljenih odnosov nikoli ne razjasni zares. Razlog ali povod vedênja in čustvovanja likov je nasploh do prevelike mere prepuščen ugibanju gledalca, kar denimo ob izbruhih jeze skrajno antipatičnega Louisovega brata Antoina gledalca hitro ovije v tančico frustracije.

Na tej točki film torej malce skrene s privlačnih tirnic večine Dolánovega dela. Minimalistična, v medčloveške odnose zagledana drama brez poštenega razkopavanja konteksta teh odnosov pač težko nosi pravo pripovedno težo in gledalca zares gane. Namesto vključitve bolj prelomnega zapleta ali razkrivanja preteklega dogajanja se tako film mestoma nevarno približa nepremišljenemu melodramatiziranju in skuša iz gledalca čustveni angažma zvabiti s pomočjo nerazumljivih družinskih razprtij in stereotipnih karakternih potez.

Kar film kljub vsemu še pretvarja v gledljiv izdelek, je igra peterice zelo slovitih francoskih igralcev, ki kaprice svojih likov v obrazno mimiko in besedne izbruhe prevajajo z dovolj občutka, da gledalčevo pozornost ohranijo do konca. Pri tem morda presenetljivo še najmanj prepriča Marion Cotillard v vlogi Louisove svakinje, ki z Louisom v času njegovega obiska sicer edina uspe splesti neko pomensko vez. Slednja do izraza pride tudi v samem zaključku filma, ko pričakovano spet ne pride do pravih pretresov, a je gledalec skozi rahlo simboliko vsaj do neke mere potešen.

In tako tudi konec v slogu vsega poprej s pomočjo Dolánovih režijskih prijemov filmu vdihne videz nečesa vznemirljivega in globokega, a na dolgi rok izzveni v meglici bežnosti in trenutnosti. Scenarij Dolanu očitno pač ni ponudil veliko možnosti za njemu na roko pisano preseganje tradicionalnih filmskih konvencij in izpade kot Ibsenova drama Strahovi, če bi tej odvzeli prelomna razkritja in družbeno kritično lucidnost. Tokratni konec sveta se namreč manifestira predvsem na osebni ravni, pri zajemanju konca učinkovite komunikacije pa ni tako oster, da bi zmogel zarezati v kak svež teritorij.

Samo konec sveta bo tako v spominu ostal predvsem kot trenutek, ko se je izredno produktivni ikonoklast poslužil formalizma, še enkrat razdelil kritike, a pri tem izgubil nekaj vitalizma in mladostniške drznosti svojih prejšnjih del. Poleg tega je v sodobnem kontekstu francosko govorečih Samo konec sveta denimo plitkejši od družinskih dram Olivierja Assayasa in dolgočasnejši od tistih Francoisa Ozona, po drugi strani pa bi si kot zelo dodelan film prislužil tudi svojo dozo lepih besed, če si ne bi prav sam Dolan z dosedanjim delom postavil višjih standardov.