Gre za dokumentarni film Proletariat na poti v raj Marka Cvejića. Gre sicer za srbsko mesto Zrenjanin, ampak lahko bi bilo skoraj katero koli mesto, ki se sooča s posttranzicijskim propadom. Gre za delavski razred, za pet protagonistov, ki po zaprtju tovarn kujejo edino tisto nekaj, kar jim preostane – vsak svojo zgodbo. A zgodba je, kot oni sami, premlada za »angažma« in prestara za »upokojitev«.

Gremo pa mi na hitro čez osnove: film je tehnično in estetsko enostaven, slika je naravna, ritem počasen, barvni toni obdržijo avtentičnost pred fokus postavljenega. Protagonistom se pusti prostor, da spregovorijo o svojem vsakdanu in o preteklosti. Prehajanje iz monologa v monolog je kadrirano na način, da zgodbo povezuje organsko: včasih je veza opazna v gestah, mimikah, včasih v jeziku, dostikrat v atmosferi. Seveda tudi zaznamo, da nas skozi film pelje kontrabas, ki scene in sekvence medsebojno povezuje. Ni potenciran. Je samo prisoten. To mu zadošča in to funkcijo opravlja tudi zelo natančno in zelo jasno.

Filmski »jezik« je v začetnih 5 minutah, razen okoljskih neživih zvokov in oglašanja turške grlice, precej nem. Sledimo gibljivim slikam, ki nas popeljejo v jutranji življenjski okoliš petih ljudi: Marija Keresteš, Milan Simić, Alfred Kelemen, Branislav Odžin in Jovica Berbakov. Vsi so stari okrog 60 let in vsi bivši delavci v zrenjaninskih tovarnah.

Svojo zgodbo začne Marija Keresteš: bivša delavka v mesni industriji BEK – propadla tovarna, ki je prehranjevala Srbijo in tudi tuje partnerje. Marija pa se ne pritožuje. Dela kot čistilka in se je »nekako znašla«. Meni, da so ženske bolj sposobne kot moški, in »če lahko perejo, čistijo, rojevajo otroke in podobno – so lahko tudi predsednice in vodijo državo«. Njen primer je sicer predstavljen kot neki moralni balans in svetla točka filma, če pa to postavimo pod vprašaj, njeno delo na črno in životarjenje bazirata na enostavnem občutku družbene koristnosti. To zelo očitno ni dovolj, da bi lahko rekli, da gre za dostojno življenje. Za Marijo pa je dovolj, da si je ustvarila navado dela, poustvarila izpolnjenost in si s tem izborila kruh in samospoštovanje. Pa smo že pri pesmi »kuća-poso, poso-kuća«.

Alfred Kelemen je naivno mislil, da bo dobil novo službo. Jasno mu je, da v Srbiji po 5. oktobru, ko se je opoziciji pri štrajku pridružil delavski razred, nikoli ni prišel 6. oktober z novimi nekorumpiranimi začetki.

Zgodbi Alfreda in Marije lahko gladko primerjamo s sceno iz istoimenskega italijanskega igranega filma iz leta 1971 režiserja Elia Petrija. Film je politična neorealistično eksistencialna drama, ki raziskuje italijanski delavski razred. Glavni lik je delavec v tovarni po imenu Lulu. Med Lulujevim obiskom bivšega sodelavca v psihiatrični bolnici zasledimo anekdoto z opico Joe iz Stockholma, ki resnično misli, da je človek. Lulu jo pokomentira: »Uboga zverina.«

In tako kot je opica opica, je Lulu mehanizacija, proces, stroj. In tako kot je opica človek, je tudi Lulu politični akter. Tako je tudi potekalo nerazumevanje prehoda iz enega sistema v drug sistem. Tako je tudi Marijina zgodba uspešna – ker zase misli, da je.

Tovrstna patologija se zrcali tudi širše v družbi. Ko misliti in razumevati družbenih in političnih konfliktov ne gre, se seveda aktivirajo socialni, jezikovni, umstveni, gestikularni eksistenčni mehanizmi, ki reproducirajo konstruirano realnost, pogosto prek rutine.  Lastna pozicija sebe locira kot apolitično, neideološko, pasivno in individualizirano, odtujeno, atomizirano. In če smo že pri tem:

Branislav Odžin je delal na železnici. Ko je prišlo do embarga, so malo kradli nafto, tako delavci kot šefi. Potem so se transportne povezave zaprle in je ostal brez službe, letnega dopusta, brisače in mila. Našteje 13 samomorov bivših kolegov.

Jovica Berbakov je sedaj zaradi starosti diskriminiran. Strinja se s pregovorom »Kakršen narod, takšna država« in pravi, da si ta narod zasluži to, kar ima. Mednje šteje tudi sebe.

To je torej del Zrenjanina. Tako kot v Srbiji pa je tudi v Ukrajini, Makedoniji, Romuniji, Bolgariji. Prodaja podjetij tajkunom, menedžerjem. Gradualizem in institucionalno prilagajanje gor ali dol, oblast je imela korist, tovarne so šle v roke sumljivim tipom z zlatimi verižicami. Da ne bomo dolgovezili, cenjeno poslušalstvo, preusmerjamo vas na Beogradski sindikat, ki zgoraj navedeno z vsemi niansami povzemajo v komadu Svedok: »Tamo dole sankcije, a nama ovde žurka,« kar naprej eskalira v, »nije bilo teško da sve im lepo uzmem,« in kulminira v, »za baš male pare kupiš sve što je propalo: i firme i ljude, bilborde, reklame, turneje, kampanje ...«

In če se v tem kontekstu spet lotimo Srbije in leta 2017, potem kandidatura 24-letnega Ljubiše Preletalčevića – Belog niti ni čudna. Beli je s svojim sloganom »Sirotinja vraća udarac« zaradi odprtega parodiranja in naslavljanja vsega zjebanega političnega ne dolgo nazaj zbral dovolj podpisov za predsedniško kandidaturo. Toliko o tem.

Za konec: Milan Simić je delal v tovarni gume, delal prek študentskih zadrug, po izgubi službe tudi v tujini. Poudarja, da sistemi nimajo veze, da so samo ideologija. Trdi, da se bogastvo računa kot prosti čas. Tisti, ki ga ima, je na neki način bogat. In ravno v tem je čika Mića zanimiva dopolnitev Mariji in Luluju. Če Marija svoj cilj najde v poustvarjanju ritma dela in izpolnjenosti in če Lulu svoj absolut najde v produktivnosti, v ritmu dela in riti sodelavke – Milan svoje zadovoljstvo vidi v prostem času. Sveta trojica tranzicije.

Več:

http://radiostudent.si/dru%C5%BEba/jutranji-pogovori/marko-cveji%C4%87-0