Ko me je blagajničarka Kina Šiška opremila s plastično zapestnico, sem se prebil skozi barikade varnostnikov kulture, s ciljem vstopa v dvorano, imenovano Katedrala, ter z namenom ogleda dokumentarnega filma o skupini Pussy Riot. OK, malce pretiravam, a point je v neugodnem občutku, ko nas pred vhodom v neko javno kinodvorano pričakajo delavci zasebne službe za varovanje, namesto kakšnega dijaka ali študentke, ki bi zgolj trgala vstopnice. Pred ogledom filma o sodobnem uporu pankovskega značaja je torej bilo treba prestati security check, ki mi je nekako priklical prizor varovane moskovske katedrale, v kateri se je odvila največja drama "v režiji" skupine Pussy Riot.

Po uvodnem ogledu promocijskega videa o raznih podpornikih Kina Šiška – brez reklam pač ni šlo –, se je začel dokumentarec A Punk Prayer. Glede na precejšnje pomanjkanje podnapisov prevoda iz ruščine, v kateri poteka večina filmske pripovedi, se vnaprej opravičujem za delno nerazumevanje njene vsebine.

V središče pričujočega filma je postavljena dokumentacija sodnega procesa proti trem članicam skupine Pussy Riot, ki so bile obtožene in tudi obsojene zaradi svoje protestne akcije oziroma nenapovedanega glasbenega nastopa v cerkvi Kristusa Odrešenika v središču Moskve. Režiserja sta predvsem izpostavila izjave in razmišljanja Nadje, Maše in Katje ter tudi izpovedi njihovih staršev. Poleg poteka sojenja smo lahko videli nekaj seksističnih nastopov lokalnih varuhov pravoslavne krščanske vere, ki so ne le zgroženi nad protestnimi dejanji skupine, temveč tudi aktivno delajo na pogromu proti tem "izprijenkam" in tudi njihovim bližnjim, pri tem pa so povsem očitno sparjeni s skorumpirano oblastniško oligarhijo. Oziroma so njen del.

Vizualno in kontekstualno zgledno sestavljen film, temelječ na obravnavi sodnega procesa, najbrž želi izpostaviti pravno plat situacije, a ga lahko beremo tudi kot prikaz sodobne sistemske represije. Ženski zapor v Moskvi, kjer prebivata za dve leti zaprti članici Pussy Riot, je namreč simbol enega in istega sistemskega nasilja, ki ga tukaj in zdaj sprovaja represivni ustroj, ko zapira ali pošilja v pripor udeležence uličnih protestov proti korupciji, v Mariboru in v Ljubljani. Domača vzporednica razvpitega slogana Free Pussy Riot se glasi Svoboda političnim zapornikom, v uporniški Grčiji, Braziliji, Turčiji, Egiptu in drugod pa spet kako drugače.

Na vseh posnetkih sojenja, ki jih film zajema, dominira železna kletka, obkrožena z varnostnicami, v katero so tekom sodnih obravnav spravljene tri zelo nevarne ženske, tri zamaskirane, a razkrinkane izgrednice. Sodni proces tako povzroča povsem fizično, telesno manifestacijo afektov nelagodja - na ravni telesne inteligence izraža agonijo sodobnosti kot agonijo upornega telesa, povzročeno s tiranijo pravne države. Sodni proces je pravzaprav montiran proces hermetično zaprtega hierarhičnega sistema, ki vsako udejanjenje svobode že a priori zanika, se je boji in jo zaradi tega preventivno preprečuje. Lov na čarovnice, v tem primeru na članice Pussy Riot, je pravzaprav prispodoba današnjega kapitalo-parlamentarizma, ki išče in razglaša nevarne ekstremiste, huligane, sovražnike in teroriste, da bi z uzakonjeno represijo in lažno sredinsko pozicijo vladajočih prikril ekstremne socialne razlike, izkoriščanje in poblagovljenje vsega, kar obstaja, sploh če se upira.

Vendar hard core pankovskim protagonistkam pod imenom Pussy Riot – kljub pričujočim krutim okoliščinam – uspeva ustvariti nujen konflikt, narediti določen prelom z ustaljenim redom. Seksizmi, šovinizmi in nacionalizmi se takrat sicer pokažejo v polni luči, a hkrati pride do določenega odpiranja, osvoboditve prostora in teles. Emancipatorni glasovi postanejo slišni in slišani. Utrjene konstelacije se zamajejo, nemogoče postane mogoče.

Na sedanji lokaciji moskovske cerkve, v kateri so Pussy Riot izvedle svojo akcijo, je vse do leta 1995 stalo javno kopališče, ki je bilo zgrajeno na mestu nekdanje, porušene cerkve. Prostor se je transformiral iz sakralnega v posvetni in spet nazaj, da bi se nazadnje izkazal kot povsem spektakelski kraj oziroma prizorišče za razkazovanje mišic patriarhalno-matriarhalne patologije moči. Kvirovske intervencije v tovrstna svetišča hierarhije, hegemonije in korupcije so zmeraj pogumna, prelomna in prekinitvena dejanja upora. Medtem ko se je v Ljubljani pank zgodovinil in udomačeval v nekem muzeju na Maistrovi in s tem hote ali ne prispeval k utrjevanju sistemskih struktur, se je v Moskvi zgodil pogumen, boleč in hkrati osvobajajoče igriv vdor panka v samo simbolno središče moči Sistema - njegovo religijsko poslovalnico. Pičke iz Moskve so nam pač sporočile: ne bodite pičke, bodite izgrednice. Balaklave gor, punk's not dead!