V senci velikega ameriškega vojnega blockbusterja te dni in tedne platna Kinodvora krasi mala angleška osebna drama, postavljena v viktorijansko dobo, v bogato aristokratsko hišo in na pleča mlade, drzne, fatalne antijunakinje. Lady Katherine, ujeta v nesrečen zakon s precej starejšim moškim, dneve preživlja objektificirana, poniževana in stagnirajoča, splet naključij pa v njej prebudi seksualno slo, ki jo iz pasivne opazovalke pretvori v skrajno aktivno oblikovalko dogajanja ter jo po sledeh Shakespearove tragike in surovosti novele iz dobe ruskega realizma pretvori v Lady Macbeth.

Nevihte, ki se sprva še skrivajo za nedolžnim izrazom na obrazu nadarjene angleške igralke Florence Pugh, nakazujejo že bližnji plani, ki nam Katherine pogosto približajo z zadušljivo intimnostjo, s tem pa odsevajo predvsem njeno ujetost. Ujetost, ki je v prvi vrsti vezana na njen zakon in na konservativne aristokratske ideale 19. stoletja, a se navzven še izraziteje kaže npr. v njenih utesnjujočih, dih jemajočih steznikih in v njeni vezanosti na moževo hišo, ki nam je poleg tega vedno predstavljena le skozi svoje slabo osvetljene sobane. Ko jo mož in njegov tradicionalistični oče za nekaj časa pustita sâmo s služinčadjo, pa se razmerje moči premeša že s tem, da Katherine, osvobojena spon, raziskuje tudi pokrajino okrog posestva. Podobno kot v klasičnem Forsterjevem romanu Soba z razgledom je torej konservativnost nekaterih likov simbolizirana z njihovo (mentalno in fizično) ujetostjo med štiri stene, progresivno/prevratniško razmišljanje glavne junakinje pa z njeno težnjo po pobegu, po gibanju na prostem.

Dodatno dimenzijo razmerjem na posestvu in nasilju znotraj njih dodaja služkinja Anna, ki zvestobo Lady izkazuje v vseh prelomnih situacijah, po drugi strani pa je pri oblačenju ali česanju gospodarice skorajda uživaje groba. Ta grobost in nasilje v tem primeru funkcionirata prav zato, ker nista videna kot izraz osebnih kapric, temveč kot del širšega rituala, del strukture. Strukture, katere žrtev je že s svojo vlogo nenehno tudi služkinja sama in bo ob priložnosti postala še toliko bolj. Prav tej strukturi, torej patriarhalnem konservativnem ustroju viktorijanske Anglije, pa se zoperstavi Lady Katherine, ki niti nima želje biti Lady, temveč želi biti le tisto, kar z možem ne more biti – svobodna, romantična, srečna, spolno potešena. In ko vse to v njegovi odsotnosti na kratko postane, hitro postane tudi jasno, da se temu tudi po moževem povratku ne bo več pripravljena odreči.

Ko si v tem vmesnem obdobju Katherine nadene bolj neformalna oblačila, ko si spusti lase in se pri zvedavem raziskovanju narave zaplete s postavnim delavcem Sebastianom, je na kocko torej postavljen splošno sprejet tradicionalni red. Toliko bolj, ker tenzije ustvarjata še Sebastianov družbeni status in njegova barva kože, ki ga delata za dodatno prepovedan sadež, podobno torej, kot je družbene konvencije s svojim etnično mešanim razmerjem v strogi družbi devetnajstega stoletja malce preizkušala neka druga Catherine, tista iz Viharnega vrha pisateljice Emily Brontë in iz nedavne filmske adaptacije Andree Arnold. A če je Catherine Earnshaw navsezadnje popustila in naravna nagnjenja potlačila v prid kulturnim, naša Lady Macbeth kompromisov ne sprejema.

In če ima zgodba s svojo arhetipsko karakterizacijo v nastavkih torej marsikaj skupnega z nekaterimi drugimi deli klasične (britanske) literature, spoj občutljivega in brezsrčnega v nadaljnjem razvoju lika Lady Katherine s prefinjenim filmskim prikazom deluje izrazito sveže. Kratki, odrezavi kadri nas brez opozoril in brez razlag skorajda v slogu videospotov mečejo od seksa do pitja čaja in nazaj, pri čemer izjemno učinkovito prenašajo naelektreno ozračje kraja dogajanja. Tudi kamera je sprva pri zajemanju uvodne ujetosti mladega dekleta precej statična, tekom filma pa njeno emancipacijo odseva s precej dinamike in nepredvidljivosti. Na ta način se spopada tudi z nasiljem, ki nam ga včasih kamera postreže z uživaškim voajerizmom, spet drugič pa je našim očem s postavitvijo v skrbno izbran nov zorni kot spretno izmaknjeno in skorajda prepuščeno domeni zvoka.

Eno izmed osrednjih vlog v filmu tako igra tudi tišina, ki pogosto polni temačne sobane in se zažira v gledalceva ušesa, dokler je ne prekine nenaden zvok nasilja, ljubljenja, umiranja. V tem agresivnem preskakovanju med tišino in hrupom, umirjenostjo in anarhijo, erosom in tanatosom film Lady Macbeth išče in najde svojo ostrino, s katero se gledalcu v ekspresnih devetdesetih minutah učinkovito zareže v (telesni) spomin. Ob tem sta film-noirovski morbidnost in temačnost občasno še vedno presekani z mimobežnim elementom komedije absurda, kljub low-budget enohišnem minimalizmu pa ob ustreznih trenutkih simetrični, simbolni kadri ali pa krasne, zgovorne pokrajine izkazujejo tudi stilistične težnje režiserja Williama Oldroyda, ki gledalcu tako praktično ne pusti, da bi za sekundo ali dve izmaknil pogled.

Ko upoštevamo še dejstvo, da gre pravzaprav za režiserjev debitantski izdelek in za prvo večjo vlogo izjemno prepričljive glavne igralke, lahko film občudujemo še močneje, po drugi strani pa je ravno ta začetniška neobremenjenost najbrž tisto, kar stari zgodbi vdihne vso potrebno svežino. S slednjo ta majhen, uporniški, ženski film uspešno razbija julijsko vročino, hkrati pa ga bomo tudi oviti v decembrski mraz najbrž še vedno vključevali v debate o najbolj pozitivnih presenečenjih leta.