Ne čisto brez ležerne borbe nam je v prijaznem Kinodvoru vendarle uspelo pogledat zadnje predvajanje japonske filmske stvaritve v režiji Takeshija Kitana, naslovljene Ryuzo in sedem veličastnih. Sloviti avtor ali kar 'auteur gangsterskega filma čudovito stiliziranega in čudaškega nasilja', kot pravijo, naj bi se 'vračal k mešanici komike in borbe'. Ker nismo resni strokovnjaki ne v enem, ne v drugem in ne v tretjem, bo najboljše, če se brez kakšnih obstranskih pametovanj kar lotimo razmisleka zgolj o konkretnem filmu.

Od prvega kadra dalje, ko se črnina na platnu z napetim in nevarnim borilnim sopihanjem v offu zreže v close-up starčevskega, Ryuzovega obraza, je jasno, da gre za komedijo. Glas za sliko navajeno in po domače očitajoče pravi: »Pa kaj se greš, ata. Sosedi gledajo, vsi se nam posmehujejo. In ti tatuji. Ljudje govorijo, obnašaj se.« Nebogljeni starec maha z leseno katano, družina njegovega sina ga zija s pomilovanjem, češ kaj ti je spet, stari. Na moč hotena, pa vendar vešče smešna verbalna izmenjava nas takoj sili v krohot, kar vzdržuje dobršen del slabih dveh ur.

Štorija je preprosta. Ostarel in upokojen nekdanji jakuza Ryuzo se z dvema kolegoma odloči zbrati na kup staro bando, da bi spet vstopili v posel, utrdili oblast na ulicah in v ta svet brez rišpekta za karkoli vnesli malo dobrega starega mafijskega reda. Glavni kriminalci dandanes, filmski antagonisti, namreč niso več niti pravi zločinci. Pretepajo starce, goljufajo nemočne, od vrat do vrat prevarantsko prodajajo razni šundr in so nasploh prej kot strašni liki ene posrane korporativne pizde. In naše penzionistične jakuze tega ne bodo trpele, ni šans. Sploh pa so, kako se lahko s tem poistovetimo, povsem brez denarja, zato jim malo nekdanjega biznisa ne more škodit.

Kot rečeno, film je izrazito namenoma smešen, nemalokrat preočitno smešen, pri čemer se dostikrat poslužuje najbanalnejših fint od fuk foric prek prdenja do pretiranega pačenja med igranjem. Kljub temu pa njegova komedija prav neverjetno funkcionira. Kadar namreč že vnaprej prebereš, kaj se bo zgodilo čez dve minuti, npr. stari se bo preoblečen v žensko sprehodil čez transvestitsko ulico, in pri čemer bi sicer le zaničujoč prhnil, te scena kljub temu osvoji oz. ji simpatizirajoč odpustiš ter zadovoljen počastiš hehet.

In takih niti ne komičnih, temveč komedijanstkih vložkov je precej, dejansko tvorijo večino v fabulo vtkanega materiala, na katerega se film najbolj zanaša. Resda se včasih zgosti do čezrobja, vendar na ravni učinka skozinskoz deluje, izziva smeh, skoz vso banalnost in naivnost in prozorno tendecioznost daje nezgrešljiv občutek avtentičnosti, česar pa ravno ne dosega skoz ono treš varianto, v kateri so stvari tako slabe, da so že dobre. Ker film na nobeni točki ni res slab.

Kaj bi bilo torej tisti izvir in vir, ki Ryuza in njegovo bando dela tako očarljivega? Moja teza bi bila: popolna socialna izključenost. Naš junak kot ostarel mafijec za nobeno rabo, prisklednik pri sinovi družini, itak živi na robu, odvečen presežek obremenjuje svet. Prav takšni so njegovi prijatelji, zapuščeni od družin, nameščeni v hiralnicah, preživljajoči se na ulici. Živeti brez njih bi bilo za vse dobre ljudi in državljane mnogo lažje. Zaradi svoje ne tič ne miš pogrešljivosti ter živetja in umiranja brez haska se tudi odločijo osnovati novo mafijsko družino, da bi na tem svetu končno spet nekaj pomenili.

Učinek te želje pa je tisto briljantno. Posledice so natanko nasprotne od namena: ne samo jim njihovo novo združenje ne daje veljave, temveč jih še bolj pogroteski. Če so bili prej pomilovanja vredni, polmrtvi starci, so zdaj naravnost absurdne figure, ob katerih lahko samo nejeverno vzdihneš, koj kurac. Svetno občestvo ne more verjeti, kaj se v manifestaciji teh prfuknjenih starčkov dogaja pred njihovimi očmi. Namesto da bi se naša tolpa jakuz iz obrobja premaknila proti središču, je v resnici skočila čez rob.

In v tem je nadaljnji, malone subverzivni obrat: kot natančno tako nemogoče idiotski, popolni periferneži brez nikakršne veze z dejanskostjo tu in zdaj, nekim svetom z nekimi zakoni, pravili in oblastjo, kot taki skrajni iztirjenci imajo na taisti krasni novi svet tolikšen bistven vpliv, da se ta začenja sesedat sam vase. Univerzum zakona ne more verjeti in dojeti pojav tolikšnega oz. takšnega ekscesa, zato dvomeč v lastno nepogrešljivost nezadržno klecne, izgublja vero vase in obenem začenja nemočno verjeti iz sebe izločenemu. Korporacija kloni pred v ukradenem avtu nabasanimi protestirajočimi starčki. Japonski avion pristane na ameriški letalonostilki. Novodobni finančni lopovi zbežijo pred mrtvecem na vozičku, ki so ga sami ubili. Naše stare jakuze jih lovijo z ugrabljenim avtobusom, ker za taksi nimajo denarja.

In to je po mojem velika odlika, vrednost filma, zaradi katere te vleče dalje kljub očitnim obrtniškim kiksom. Moment v neki ideologiji, ko se slednji zaradi nekompatibilnih vsiljivcev začenja razblinjat predpostavljena univerzalnost. Če je uspelo impotentnim ostarelcem, česa smo zmožni šele mi, mladi, močni, na višku svojih moči. In izključenosti.