Pozdravljeni. Tudi v današnjem Kinobaru boste poslušali o filmu, arhitekturi in predvsem o festivalu, na katerem sta se nedavno srečala. Tokrat morda že veste, da gre za festival EDO, na katerem smo si od 15. do 18. oktobra na različnih lokacijah ogledali dokumentarne filme na temo arhitekture in urbanizma. Festival je organiziral kolektiv ProstoRož, debate pa je moderirala njegova članica Zala Velkavrh. 

Sredin večer, 16. oktobra, smo preživeli v tehnološkem parku ali slovenski Silicijevi dolini, kjer smo se se spomnili na ali prvič slišali za Athelstana Spilhausa, Elona Muska preteklosti. V VR labu smo si ogledali dokumentarec The Experimental City iz leta 2017. Film govori razburljivo retro-futuristično zgodbo o mestu, ki naj bi nastalo po stripu. Ker zgodba vsebuje zanimive elemente, kot so nastanek po stripu, avtomobili na tirih, proces stoprocentne reciklaže, nuklearna energija, šestdeseta in gigantska kupola nad mestom, menimo, da bi jo lahko dokumentarni film podal tudi slikovitejše. 

Spilhaus je bil južnoafriški geofizik, oceanograf in izdelovalec igrač, ki je svoje izume sprva predstavljal v seriji znanstvenofantastičnih stripov Our New Age. Strip je v ameriških časopisih izhajal od leta 1957 do 1973, multitalent pa je eksperimentalno mesto začel snovati v 60. letih prejšnjega stoletja, ko je predvidel rast populacije in potrebo po novih bivalnih prostorih. Želel je ustvariti prototip mesta 21. stoletja, ki bo kos spremembam ozračja in problemu nerazgradljivih odpadkov. Vso tehnologijo in parkirne prostore je Spilhaus načrtoval pod zemeljsko površino, nad njo pa javne in bivanjske prostore. Projekt za svoj propad krivi dežurna krivca: čas in denar, ki imata na vesti že lep seznam propadov.

Po filmu je sledil pogovor o velikem podatkovju pametnih mest s kulturologinjo Niko Mahnič. Beseda je tekla o razmerju med pametnostjo in pravičnostjo, ki ju narekuje dvojica zasebnost in varnost. Pametna mesta so tista, ki s pomočjo nadzornih sredstev zbirajo podatke in jih uporabljajo za izboljševanje uporabniške izkušnje. Mahnič je na vprašanje, ali je lahko pametno mesto hkrati demokratično, odgovorila negativno, a dodala, da je lahko vseeno pravično. Izpostavila je problem zasebnosti, ki so ga najmanj deležne najbolj marginalizirane skupine. Kot primer razmerja med varnostjo in zasebnostjo je omenila pilotni projekt kitajskega podjetja Huawei, ki je v Beogradu začelo s prepoznavanjem obrazov in letos tam namestilo več kot 1000 kamer. Naprave nadzirajo tako promet kot tudi sumljivo obnašanje. Natančneje, vsako vrsto obnašanja; sumljivost zahteva nemehanskega opazovalca. 

Debata je dobila nekaj ostrine, ko je eden od predstavnikov VR laba na koncu dopolnil, da se ljudje že od začetka civilizacije srečujemo s podobnimi etičnimi problemi in smo tako na nek način enaki svojim prednikom. Mahnič je pripombo zavrnila, saj so imeli v zgodovini pravico do uporabe prvotne tehnologije in s tem do reševanja etičnih vprašanj privilegirani ljudje, ki so vzpostavljali znanost in tako v tem pogledu nismo enaki. Med sabo niso enaki niti uporabniki digitalizirane države Kitajske, saj ima prebivalec z več kupne moči drugačno uporabniško izkušnjo sistema kot sodržavljan z manj.

V petek, 18. 10., pa smo se dobili v Metalki, kjer se je festival zaključil s klasiko iz leta 1981 - Social Life of Small Urban Spaces urbanista in novinarja Williama H. Whyta, ki je leta 1970 ustanovil majhno raziskovalno skupino in začel opazovati dinamiko javnih mestnih prostorov. Takšno antropološko opazovanje so do takrat uporabljali za preučevanje avtohtonih kultur v oddaljenih eksotičnih krajih in ne za opazovanje najbolj neposrednega okolja, kot je mesto. Whyte je začel z ogledi parkov, trgov in različnih neformalnih rekreacijskih območij ter poskušal ugotoviti, zakaj nekateri mestni prostori delujejo, drugi pa ne. Na stopnicah trgov ponekod posedajo ljudje, se pogovarjajo in ustavljajo, medtem ko so drugi trgi prazni.

Bolj od statičnih značilnosti arhitekturne pokrajine so ga zanimale dinamične človeške interakcije, vedenje, rituali in ritem uličnih srečanj. Festivalska publika se je najbolj zabavala ob posnetkih ljudi, ki, preden sedejo na kakršenkoli stol, poskrbijo, da ga bodo vsaj za centimeter premaknili iz prvotne postavitve. Whyte empirično raziskuje lastnosti mest, kjer se imajo ljudje dobro in jih včasih opisujemo z besedo duša. Opazuje idealno razmerje sedišč na trgu, vlogo sončne svetlobe, vetra, dreves in vode. Ugotavlja, da ljudje ne marajo sedeti v bližini vode, ki se je ne morejo dotakniti.

Po dokumentarcu je spregovoril arhitekt Rok Žnidaršič, katerega delo prebivalci blokovskega naselja Nove Fužine že poznamo. V sosesko je namreč dodal nekaj zelo zabavnih igral in z velikimi belimi klopmi prenovil levi breg Ljubljanice. Če jih ne bi reka tolikokrat poplavila, bi z veseljem sedeli na njih na fužinski plaži in brali kakšno revijo. Od svojih projektov je Žnidaršič najbolj ponosen na Tomanov park, ki ga je za svojega vzela subkultura skejterjev. Javne prostore, ki jih je načrtoval, spremlja seveda tudi, ko zaživijo, saj se kot prebivalec Ljubljane temu ne more izogniti. Če bi lahko v svojih projektih  kaj spremenil, bi bilo to vse. Čeprav se zaveda, da je na svetu, odkar imamo telefone, vse drugače, pa za urbanistično inspiracijo vedno najprej pogleda v arhive.

Če za konec na kratko povzamemo festivalske teme: Benetke so nepovratno prodane hudiču, hvala komunizmu za bloke, prebivalci varovanih sosesk se naj zamislijo nad sabo, enkrat so skoraj zgradili eno utopično mesto in, nenazadnje, opazovanje socialnih interakcij na javnih površinah prepustimo antropologom, ne kameram. Festival EDO je prikupen izobraževalni dogodek, ki je arhitekturnim in širšim družbenim problemom z dokumentarnimi filmi na široko odprl vrata, z debatami po projekcijah pa obiskovalcem razkril tudi njihov izvor.