SVETLOTEMNOSKORAJSIVO

SVETLOTEMNOSKORAJSIVO

Recenzija izdelka
18. 10. 2016 - 13.00
 / Kinobar

Pravzaprav je bila cenitev filma Klub sploh ena težjih stvari. Ko prideš iz dvorane z občutkom rahle opeharjenosti, a bolj ko o filmu razmišljaš, bolj kompleksno narejen in razvejan se ti zdi, in potem narediš še to napako, da prebereš, kaj so o njem napisali drugi, in takrat se počutiš kot neki bebec, ki ničesar ne razume in vedno bolj prikimavaš ob oznakah a la vrhunska kinematografija. Z intuicijami je precej preprosto: včasih so prave, včasih pa napačne. In ker lahko slavospevov Klubu preberete kolikor hočete, bo recenzent skušal slediti svoji intuiciji s tistega meglenega premiernega večera …

Larrainov Klub je film o štirih čilenskih duhovnikih, ki jih je Cerkev zaradi takih ali drugačnih prestopkov upokojila in jih naselila na obrobje civilizacije, v zakotno obmorsko vasico, kjer oni in njihovi škandali nimajo več glasu. Če naj bi nam uvodi filmov predstavili njihove like v ekvilibriju, potem je vsakdan štirih bivših duhovnikov in ene sestre skrajno nenavaden: ne vidimo jih pri molitvi, pri spokoritvi od preteklih grehov, ampak so zaposleni zlasti s treningom dirkalnega psa in načrtovanjem, kako ga spraviti do državnega prvenstva. Njihovo rutino zmoti prihod novega člana »kluba«: še enega bivšega duhovnika, za katerim kmalu pride njegova preteklost v podobi brezdomca Sandokana, ki je bil v mladosti žrtev njegovega pedofilskega rituala. Novodošli duhovnik, ki je nadvse prepričljiv pri dajanju vtisa, kot da so mu vse skupaj podtaknili, se ubije, kar sproži prihod novega duhovnika, očeta Garcie, bojda jezuita, predstavnika nove Cerkve, ki je prišel raziskat situacijo in se prepričat, ali bivši duhovniki živijo dovolj spokorno življenje.

V tej ječi brez ključavnic sta bivšim duhovnikom prepovedana denar in telefon, živijo pa tudi praktično povsem izolirani od ostalih ljudi. Njihovi grehi segajo od zamolčevanja vojaških zločinov, prek zamenjevanja otrok do pedofilije. Cerkev namreč noče obsoditi njihovih prestopkov, še manj pa hoče, da bi to namesto nje naredilo sodišče, zato zadeve raje uredi v »družini« oziroma »slačilnici«.

Na začetku Kluba stoji citat iz Geneze, ko Bog prepozna svetlobo kot dobro, zato jo loči od teme, a ta citat služi kot kontrast neločljivi prepletenosti svetlobe in teme, prisotne v filmu. Temu ustreza tudi nenavadna fotografija, ki včasih deluje izven fokusa, večino časa pa kot rahlo presvetljena. To je posledica kombiniranja visokoločljivostne kamere in sovjetskih leč iz petdesetih in šestdesetih, kar daje Klubu pridih stalne zamegljenosti.

Prav vse like lahko beremo kot »dobre« oziroma kot »zle«. Moralnih vprašanj film ne razrešuje namesto nas, zavestno ali ne nas sili, da dvojnost prepoznavamo v vseh. Tudi končno dejanje vatikanskega zasliševalca Garcie lahko beremo dvojno: kot dejanje, ki duhovnikom ponudi novo priložnost za dejansko spokoritev svojih grehov, ali pa kot dejanje, ki je kljub svoji pravičniški drži pripravljeno žrtvovati nedolžnega za ohranitev ugleda Cerkve.

Za umetniška dela po navadi pomeni nekaj dobrega, če rečemo, da odpirajo več vprašanj kot odgovorov, da niso enoznačna, ampak ambivalentna, a v Klubu to pomeni tudi nekonsistence: te se recimo kažejo v brezdomcu Sandokanu, ki je neka hecna zmes abstraktne in človeške kreature, ki mu duhovnik predstavlja ljubezen življenja, a ko si ta njegova ljubezen življenja pred njim pošlje kroglo v glavo, samo pobere svojo potovalko in odide stran, kot da je opravil svoje delo. Zdi se, kot da je bil Sandokan spočetka zamišljen kot slaba vest, ki se pod oknom dere tvoje najhujše grehe, dokler se ti ne zmeša, ki grešnike preganja kot duh in ki ga grešniki opazijo na svojih sprehodih, kako bolšči v njih. Sandokan torej deluje kot neki onstranski lik, ki pa ga je kasneje Larrain očitno želel psihološko poglobiti ter mu dati človečnost in predzgodbo, saj prav njegova osebna poškodovanost najbolj odmeva grehe duhovnikov in cerkveno ignoriranje žrtev nadlegovanj.

Skratka, kot je svetloba v temi, tako je spajanje nasprotij odlika tega filma, pa tudi njegova največja hiba obenem. Kot da želi čim bolj razširiti možno interpretacijo, zajeti v enem liku več nasprotnih si likov, več nasprotnih si branj. Morda se spodletelost tega spajanja najbolje vidi v vrhuncu filma, ko v montažnih preskokih sočasno spremljamo krivični tepež brezdomca Sandokana in zasluženi tepež pedofilskega duhovnika Vidala. Prav ta poskus združitve dveh povsem nasprotujočih si emocij, pravice in krivice, v eno samo enoto, izpade precej umetno, saj na podlagi usodnih udarcev cerkvenih zvonov iz muzike Arva Pärta ne izzveni niti kot empatija niti kot privoščljivost, še manj kot grandiozna mešanica svetlobe in teme, ampak kot nekakšna mlakuža obeh.

Zdi se, da je Larrain spoznal univerzalno zakonitost, da ni svetlobe brez teme, da ni zla brez dobrega, da je razumevanje človeka razumevanje njegovih notranjih nasprotij in dopuščanje teh nasprotij v odprti interpretaciji. Kot agent Cooper, ki v finalu Twin Peaksa ugotovi, da sta bela loža in črna loža pravzaprav isti prostor. A režiser in soscenarist Kluba to precej verjetno postavko glede dobrega in zla in še kakšnega možnega nasprotja izpelje tako, da nam pravzaprav pokaže, da nasprotja niso združljiva na kakršen si že bodi način. S čimer nam pravzaprav pokaže, da dobro in zlo včasih zares ne moreta soobstajati.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.