Osnovni koncept "geekumentaries" ("geekumentarcev") je tak: filmsko predstaviti čarobno avro fosiliziranih fenomenov potrošniške kulture in ekscentrično predanost ljudi, ki so jim posvetili in ki jim še vedno posvečajo precejšen del svojega življenja. Ne sliši se preveč problematično, a vendarle je dejstvo, da lahko zgodbo o ljudeh, ki 68 ur brez prestanka igrajo Q-Bert, zapakiramo v zelo gledljivo uro in pol, povod za pomisleke pri pazljivejšem gledalcu. Tako na primer človek ob večkratnem gledanju enega najbolj "trending" dokumentarcev zadnjih let, King of Kong – A Fistful of Quarters (ki ga zelo toplo priporočam), dobi občutek, da je zgodba o Billyju Mitchellu, "real life" negativcu, o katerem lahko Hollywood le sanja, zasenčila, če ne povozila, neko zdravo faktografsko osnovo o igranju Donkey Konga na visokem nivoju; glede na to, da naj bi bil dokumentarec o svetovnih rekorderjih v video igri Donkey Kong, bi nam lahko vsaj povedali, koliko traja ena "world record" igra, mar ne? (Približno 3 ure, mimogrede.)

Smisel tega uvoda v recenzijo neodvisnega dokumentarnega filma The Smash Brothers je orisati kontekst, v katerega film spada in ki ga film hkrati gladko preseže. Nintendo je leta 2001 izdala Super Smash Bros. Melee za konzolo Nintendo Game Cube. Igra je združila priljubljene Nintendove like – Maria, Zeldo, Donkey Konga in ostale – v lahko pretepačino, ki je bila spočetka mišljena in tržena kot "party game", oz. nezapleteno tekmovalno igro za vso družino. A pod dostopno fasado se je skrivala igralna mehanika, polna drobnih nians in trikov, ki so jih najstniki v predmestjih v ZDA odkrili in razvili, najprej v tekmovanju z brati in sosedi, nato v neformalnih lokalnih turnirjih, nato, ko so se na spletu pojavila vprašanja o najboljšem igralcu v tej regiji ali v celotni državi, v okviru organizirane tekmovalne scene, ki še danes obsega celotne ZDA in občasno tudi Japonsko in Evropo.

The Smash Brothers je zgodba o teh igralcih in upoštevajoč moje uvodne opazke to ni kar tako. Le kakšno "zgodbo" lahko ima skejter, avtist, introvertiran čudak, nadpovprečno priden Azijec, ki bi se brez problemov izgubil v malem morju svojih predmestnih vrstnikov, če ne bi sedem let nazaj v kleti nekega mladinskega centra odigral partijo "Smasha", o kateri člani skupnosti še danes razpravljajo ure in ure? ("Za nas so kakor NBA igralci," je svoje prvo v živo srečanje s top igralci opisal evropski "Smasher"). To ni retorično vprašanje, saj nam film The Smash Brothers ponuja zelo obsežen, skoraj 5-urni odgovor. Tako najdemo zgodbe o mladostniškem prijateljstvu, sovraštvu, "trash talku", željah in strahovih, neločljivo pomešane z radodarno porcijo insajderskega žargona in anekdot. Tako opisana se stvar mogoče zdi precej banalna in do neke mere tudi je. A vendar: dokaj hitro se skupek teh banalnosti izkaže za več kot seštevek vseh delov; to, kar gledamo, je pravzaprav živa, zdrava, samonikla skupnost. Gledalec, ki potrebuje melanholično, "lo-fi" hollywoodsko sklepčnost, ki poudarja "nedolžnost" neke izgubljene epohe in ki je bolj ali manj stalnica podobnih dokumentarcev, bo najbrž zaspal pred ekranom; tisti, ki radi mislimo, da se še spomnimo, kako živahna, pisana in vsebinsko bogata je lahko neka skupnost, bomo tu pa tam potočili kako solzo.

In glavni odliki filma gre iskati v tem duhu: ob popolnem pomanjkanju neke bolj konzumabilne medijske identitete takoj postane jasno, da člani "The Smash Community" pri svojih izjavah in sodelovanju nimajo nobene možnosti za interpelacijo slučajnega gledalca; saj koga bi zanimale te informacije in štorije, če ne človeka, ki je enako ufuran v to skupnost kot oni? In ta naivnost, ki nastane v morebitnem razcepu med gledalcem in akterji, je prav očarljiva; tehnični detajli prehitro letijo čez naše glave in razen eksplozij navdušenja med občinstvom, video posnetkov dvobojev, ki so do danes postali stvar mitov in legend, nam neposvečenim ne delujejo nič posebnega; a tako uživamo v neizmernem navdušenju pripovedovalcev, ki ne morejo skrivati svojega ponosa, da so bili zraven, ko se je ta ali ona igra zgodila, da se za hip prepustimo iluziji, da smo tudi mi "smasherji" oz. najstniki v predmestjih, ki nam je spretno uporabljen "wave dashing" najpomembnejša stvar na svetu.

Od tod tudi glavni umetniški dosežek filma. Celotno obdobje, ki ga film pokriva – od izida igre Super Smash Bros. Melee leta 2001 do danes –, sovpada z epoho poceni potrošniške elektronike, kar pomeni, da je skoraj vse dokumentirano, od prvih amaterskih seans v dnevnih sobah do velikanskih profesionalnih turnirjev. Režiser je zbiral vse to gradivo in iz njega sestavil živahen mozaik, ki v različnih ločljivostih in iz različnih zornih kotov daje enega najbolj konkretnih, neideologiziranih vizualnih prikazov vsakdanjega življenja mladostnikov v predmestjih ZDA. O "suburbs" je namreč sila težko govoriti brez ideoloških not; v novicah jih vidimo samo, ko se zgodi neko streljanje, da ne omenim svojih hipsterskih vrstnikov, ki svoj "pobeg" iz predmestij v mestno okolje skoraj brez sarkazma primerjajo s političnim azilom. The Smash Brothers brez posebnega truda odpihne take in drugačne konstrukte: "strip malls", megalomanski cerkveni kompleksi, zaprašene domače kleti z umetnimi lesenimi stenami, sejne sobe v hotelih ob avtocestah, notranjost širokih ameriških avtomobilov, natrpanih z nasmejanimi, v baggyjih in kapcah oblečenimi, mozoljastimi ameriškimi najstniki; spanje na parketu telovadnice v spalki poleg kupa praznih pločevink Mountain Dew-a ... Ne upam si reči, da je enkratna zmes dolgočasnosti in navdiha, ki je to pokrajino za vedno zapisala v mojemu srcu, lahko dostopna; lahko le jamčim, da je prikaz tukaj kar se da pristen.

Naj moj opis ne zavaja: kljub svoji specifičnosti in dolžini je dokumentarni film The Smash Brothers kvalitetno dodelan, narativno čvrst, dizajnersko prikupen neodvisen izdelek. Če vas še nisem prepričal, naj za konec omenim najpomembnejši podatek: avtor je film dal na voljo zastonj, pa še z željo, da ga množimo in delimo naprej. Projekt je namreč začel na crowdfunding portalu Kickstarterju; 42 donatorjev in slabih 9.000 $ kasneje je nastal devetdelni film, ki mu bo edino merilo uspeha to, ali je zadostil pričakovanjem in standardom ljudi, ki so njegov subjekt. Sodeč po odzivu Smash skupnosti bi lahko rekli, da je film mega uspešnica. Za razliko od Twitterjevega IPO, ki se ima zgoditi naslednji mesec in ki bo gotovo ovenčan v nenormalnih količinah medijskega hajpa in pompa, je zmagoslavje neodvisnih prvakov interneta tiho in spokojno, a vse prej kot banalno.