Onomatopoetska označba oslovega oglašanja, Ia, je hkrati naslov novega filma Jerzyja Skolimowskega in ime njegovega osrednjega lika, ki je ... ne slabšalno, ampak dobesedno – osel. Njegovi lastniki so se mu torej posvetili ravno toliko, da so ugotovili, da gre nedvomno za osla, da osel reče »ia« in da ... No, pravzaprav je to vse. Ime protagonista tako ustvarja konflikt, ki že v osnovi narekuje naše dojemanje dogajanja, ki sledi. Sporoča namreč, da človeški liki oslička obravnavajo zgolj kot tržno blago. Na drugi strani kamere pa imamo režiserja, ki žival ceni tako zelo, da ji je pri svojih častitljivih štiriinosemdesetih letih poklonil film.

Skolimowski začuda ni prvi režiser, ki je v oslu našel navdih. Ia v izbiri osrednjega motiva sledi Bressonovemu filmu Srečno, Baltazar iz leta 1966. Bressonov osel nastopa predvsem kot povezovalni člen med zgodbami človeških likov. Odigra vlogo poveličanega rekvizita, ki si ga podajajo ostali liki v filmu. Po drugi strani filmski jezik filma Ia svojega osla obravnava kot protagonista  – v večini kadrov je prisoten in pogosto centralno komponiran. Ljudje nastopajo le kot stranski liki –  okarakterizirajo se s svojim odnosom do protagonista – osla. Tako Ia nadgradi svojega enako ekscentričnega predhodnika, saj žival resnično postavlja v ospredje zgodbe. Vendar osel Ia kljub temu nima pravega agensa, da bi zgodbo sam vodil dalje – dogajanje, čeprav iz ozadja in izza kamere, še vedno usmerjajo ljudje.

Ia svojo pot začne kot cirkuška žival. Prvič ga vidimo, ko v soju utripajočih rdečih luči umre in oživi za občinstvo v areni. Utripajoča rdeča svetloba se kot lajtmotiv kasneje nediegetsko pojavlja, kadar je Ia posebno prestrašen in dezorientiran. Dodatno nas v njegovo kožo postavijo subjektivni kadri oslovega pogleda, ki je mestoma zožan v tunelski vid. Film nam s kadriranjem in filmskim jezikom nasploh tako skuša približati oslovo doživljanje sveta.

Oslovo čustvovanje poustvarja tudi glasba, ki jo je za film napisal Pawel Mykietyn – in jo lahko slišite v ozadju današnjega Kinobara. Ia ob njej deluje izmenično otožen, prestrašen, izgubljen in osamljen. Z izolacijo okoliških zvokov in sočasno postavitvijo virov tega hrupa v ospredje kadrov zaznamo, kako neprijeten ali celo pretresljiv je lahko za živali človeški svet. Tesnobne violine in otožni zvoki klavirja so sicer do neke mere potrebni, saj ustvarijo čustveni lok, ki ga osel potrebuje, da postane lik, s katerim se lahko povežemo. Ker pa je dramatična glasba ob poudarjenih zvokih okoliškega hrupa prisotna večino časa, dobimo občutek, da nas režiser po žličkah pita z oslovim čustvovanjem.

Čeprav bi si lahko mislili, da bo izziv potopitve v oslovo psiho pripeljal do inovativnih režijskih prijemov, se Ia poslužuje povsem konvencionalnih orodij za gradnjo filmske zgodbe. Na trenutke deluje celo kot učbeniški primer zastarele uporabe kadrov in zvoka za manipulacijo čustvenega odziva občinstva. Ko nas režiser vedno znova približa osličkovemu velikemu, temnemu, otožnemu očesu, od nas – vedno znova – izsiljuje sočutje. In seveda se nam Ia smili, saj vendar nismo ž’vali!

V filmu, ki naj bi obsojal človeško nerazumevanje živali, filmski ustvarjalci problem nerazumljivosti živalskega subjekta rešijo tako, da mu pripišejo človeške lastnosti. Ia ima pogoste flashbacke, v katerih se spominja svoje cirkusantske prijateljice Kasandre, ki je predstavljena kot edina oseba, ki je v njem videla polnovredno živo bitje. Brez nje se nikjer ne počuti doma. Iz več prebivališč tudi zbeži zato, da bi jo našel. To vodi v najbolj izstopajočo sekvenco filma, v kateri se Ia ob spremljavi tesnobne atmosferične glasbe in prej omenjene rdeče svetlobe obupan izgublja po gozdu in travnikih. Narava tako ne igra vloge romantiziranega zavetja. Čeprav se osličku z ljudmi ne godi najbolje, tudi brez njih ne more. To njegov lik postavlja v položaj, v katerem mora sprejeti nemogočo odločitev – se vrniti v svet ljudi in sprejeti pogubo? Ali ostati v naravi in kot popolnoma udomačena žival amm ... no, sprejeti pogubo. Tudi ko je prepuščen samemu sebi, tako – odpustite nam – ni zmožen vzeti vajeti lastnega življenja v svoje roke.

Film precej neomajno sledi paradigmi človeka kot najokrutnejšega člana živalskega kraljestva. Ia je že od začetka izrabljen kot delovna sila – ko ne nastopa v cirkuški areni, ga lastnik cirkusa uporabi za vleko vozu. Ko aktivisti  dosežejo ukinitev uporabe živali v cirkuških točkah, Ia začne svoje popotovanje od enega lastnika do drugega. Vmes ga nogometna ekipa za eno noč okrona za svojo maskoto, na koncu pa postane žrtev mesne industrije. Kljub relativno realističnim okoliščinam pa se skozi špranje gledalčeve izkušnje prikradeta dvom in distanca do tega, kar nam režiser že preveč očitno pridiga. Skolimowski nam neumorni pesimizem svoje pripovedi servira na vsakem koraku – ne glede na to, ali Ia vleče voz, se pase na travniku, žveči korenček ali pa je žrtev nasilja besnih nogometnih navijačev.

Relacija ljudje – slabi, osel – žalosten pa ima svoje meje. Meje, čez katere nas film hitro potisne z izenačenjem vseh oslovih izkustev v eno samo prostrano tugo. Ne ponuja prostora, da bi razvili odnos do videnega, saj nam s klišejskim vsiljevanjem lastnega sporočila odvzame možnost refleksije in interpretacije. Film Ia niti svojemu protagonistu niti občinstvu ne zaupa dovolj, da ne bi zahajal v patetiko. Tako se že sprehod čez dvorišče preobrazi v tesnobno tavanje, četudi oslovo stoično prežvekovanje slame morda namiguje na manj tragično čustveno stanje.

Sporočilo ustvarjalcev je, kljub svoji jasnosti, torej dvorezno. Po eni strani film očitno izhaja iz ljubezni in sočutja do živali – kar nam ustvarjalci na koncu filma tudi izpišejo na zaslonu. Po drugi pa se v izražanju in utemeljevanju tega sočutja še vedno zanaša na klišejska filmska sredstva, ki osla antropomorfizirajo. Ia je torej našega sočutja vreden zato, ker nam je podoben. Ker trpi ravno toliko in tudi ravno tako kot mi. Utemeljevanje pravic živali z enačenjem živali in ljudi pa je reduktivno tako do enih kot do drugih. V času, ko razmišljamo že o pravicah nežive narave, smo pripravljeni tudi na film, ki od nas zahteva, da živali vidimo kot vredne same po sebi – ne glede na to, ali je njihovo doživljanje podobno človeškemu ali ne.

V oslovski klopi je bila vajenka Vanja.

f: EO (Janus Films & Sideshow)