Ali je drugačnost enaka?

Kaj pričakovati od romana, ki ima na prvi strani, še preden se pripoved začne, izrisano razširjeno družinsko drevo? Najprej, da je roman bralkam prijazen, in drugo, da delo prepleta zgodbe mnogih literarnih oseb. Oboje drži za novi roman Toma Podstenška Malo drugače, ki je izšel lani pri založbi LUD Literatura. Naslovna fraza ne napoveduje drugačnosti v literarnem smislu – Podstenškov roman iz današnje produkcije ne izstopa niti formalno niti slogovno. Naslov raje označuje možnosti različnih usod, sprašuje se, kaj bi bilo, če bi se življenja literarnih oseb odvila čisto malo drugače. 

V romanu spremljamo dve vzporedni pripovedi – prva je dialog bratov v noči, ko Peter domnevno povozi človeka in revnejšemu bratu Tomažu ponuja denar, da se namesto njega prijavi policiji. Ta zaplet v romanu ustvarja suspenz in je hkrati temelj strukture romana. Druga pripovedna linija je skupek številnih zgodb njune širše družine, ki kontekstualizirajo osrednjo zgodbo. Vse literarne osebe, ki so si med seboj precej različne, imajo natančno opisano usodo od otroštva do smrti. Obenem pa spoznamo še mnoge variacije njihovih življenj, ki bi se odvila, če bi bile  okoliščine drugačne. Preplet literarno resničnih in zgolj potencialnih zgodb nam podaja vsevedni pripovedovalec, ki pozna čustvovanje vseh oseb in nima časovnih omejitev, saj ve vse, kar se je zgodilo, kar se še bo in kar bi se lahko. 

Odlika Podstenškovega pisanja je izgradnja detajlov posameznih dogodkov, ki so zato bralki toliko prepričljivejši in bolj živi. Najnazorneje je opisan osrednji dialog med bratoma Tomažem in Petrom, ki je poln prostorskih detajlov, kot sta stara lesena mizo s polnim pepelnikom in utesnjena kopalnica s plesnivimi ploščicami. Večina zgodb iz potencialnih prihodnosti, ki imajo hitrejši tempo, te plastičnosti ne dosega. Dogodki pa kar naenkrat niso več kontekstualno umeščeni niti v konkretno okolje, na primer v manjša slovenska mesta, kot večina ostalega dogajanja romana. Prihodnost se pogosto ujame tudi v niz klišejskih špekulacij o cenah nepremičnin, literaturi v času umetne inteligence in pomenu tehnologije. Ko pripovedovalec malodane našteva različne možne dogodke v svetu, ki se bodo zgodili v literarni prihodnosti, deluje prihodnji čas najmanj prepričljivo. Na drugi strani pa je pripovedna linija prihodnosti, ko se vendarle osredotoča na življenja literarnih oseb, pomemben element karakterizacije. Pokaže nam, da navidezno usodni dogodki romana v kontekstu celotnega življenja oseb nimajo tako velikega vpliva, kot se sprva zdi. 

Vse literarne osebe so tako ali drugače povezane z naslovnim namigom o možnosti drugačnega življenja. Na primer Anja, učiteljica umetnosti, ki so ji starši preprečili, da bi študirala slikarstvo, bi bila kot poklicna slikarka v vseh možnih realnostih še nesrečnejša, čeprav je sama prepričana o nasprotnem. Takšne napovedi, ki so mestoma klišejske, izpostavljajo nenehno idealizacijo neizživete drugačnosti. To je tudi sporočilo razpleta romana: brata ugotovita, da je Peter povozil žival, s čimer odpade tudi denarna nagrada, ki naj bi Tomažu spremenila življenje. Tomaž se sprašuje, če bi bilo njegovo življenje lahko drugačno, pripovedovalec pa nam poda razlago, da se njegovo življenje v nobenem primeru ne bi znatno spremenilo, in zavrne možnost razrešitve družinskih odnosov. Roman s tem sporoča, da je potencialnost vedno lepša, ko o njej fantaziramo, in bi bila toliko slabša ali pa le neznatna, če bi se zgodila. Sprememba, ki je zanju hkrati odrešujoča in mogoča, ni razrešitev njunega odnosa, ampak spokojna distanca. S tem roman tudi omaje ideal nuklearne družine in sorodstvenih vezi.

Dovršitev te ideje je tudi namišljena resničnost, v kateri živi Nada. Njen fantazijski svet je spretno vpeljan že na samem začetku romana, ko se pripoved nenadoma pretrga z omembo še neznanega imena Vlado. Bralke razkroj koherentnosti sprva morda zmede, v naslednjih poglavjih pa se izoblikuje jasnost pripovedi o Nadinih vzporednih svetovih – poročena je z Vladom, a stalno uhaja v namišljeno zgodbo sobivanja z Andrejem, ki ji je prijetnejša. Nada je torej lik, ki v svoji fantaziji že ves čas živi malo drugače tako, da si izmišlja vzporedni svet, na las podoben svojemu vsakdanu. Proti koncu romana se ob dejanskem srečanju z Andrejem njen fantazijski svet razkroji in nima več učinka, Nada pa ob soočenju z realnostjo zapusti svojega moža. S tem preseže svojo začetno determiniranost v razmerju z Vladom. Njen lik sprva pasivne nato pa osamosvojene ženske ima v romanu najmočnejši razvoj in široko izoblikovan notranji svet.

Avtor z idejami malodrugačnosti življenj vpelje tudi vprašanje, ali imamo nadzor nad drugačnim razpletom življenja ali pač ne. Ti nasprotji zastopata protagonista romana, Nadina sinova Peter in Tomaž, moška srednjih let, ki odraščata v revni ter nasilni družini iz ruralnega okolja, a si vsak od njiju zgradi drugačno življenje. Peter, kandidat za župana, je preračunljiv oportunist in okronan neoliberalist, ki zagovarja svobodo možnosti. Tomažu, ki v bratovih očeh »zapravlja svoj potencial«, pa se zdi lasten položaj – vsaj večino življenja – determiniran ali celo brezizhoden. Romanu uspe preseči okvirno zgodbo, s čimer konflikt dveh bratov, ki je že sam po sebi arhetipski, postane tudi konflikt dveh miselnosti. To se ne odraža le na ravni njunega dialoga, ampak tudi v sami karakterizaciji. Konflikt tako ni filozofski ali politični boj, ampak predvsem moralni razkol. Vezan je na način življenja, ki ga predstavljata preteklosti glavnih oseb, in na determiniranost izhodiščnega razreda, ki jo vsak od bratov občuti drugače in različno obremenjujoče. 

V romanu se liki nižjih razredov – predvsem v času prihodnosti – skorajda ne soočajo z eksistenčnimi tegobami in vsem nekako uspe preživeti. Še najbolj neprepričljiv je v tem oziru Tomažev razplet, saj kar nekaj let živi na nizki socialki, v hladnem stanovanju in nato zapade v alkoholizem. Njegova stiska dobro ponazarja bedo deprivilegiranosti, ampak nato Tomaž doživi nepričakovani preobrat: postane spletni vplivnež. To nenadoma razkroji pomen razredne determiniranosti in razbije prepričljivost Tomaževega lika. Tudi njemu je kljub večdesetletni stiski nenadoma uspelo narediti nekaj iz sebe in preseči svoje deprivilegirano izhodišče. Čeprav pripovedovalec ta razplet pripisuje naključju in pravi, da to ni bistveno spremenilo Tomaža, s tem vendar utrjuje mit, ki ga pooseblja Peter – uspeh je na dosegu roke. Razredno izhodišče, ki je v ospredju karakterizacije večine oseb, je s tem zbanalizirano.

Razredna vrzel je prikazana v glavnem na ravni odnosov, torej je vezana na ugled in družbeno moč, gmotni položaj pa večinoma začuda ni zares odločujoč za njihovo preživetje. Roman nam sicer večplastno pokaže, da imajo osebe različnih družbenih razredov in družinskih izhodišč različen odnos do varčevanja, dela in premoženja. To najbolje ponazarja zgodba družine Petrove bivše žene, ki ne glede na finančne zaplete živijo privilegirano. Njihove stiske, kot je materina Alzheimerjeva bolezen, niso še dodatno obtežene s pomanjkanjem. Peter pa je kljub finančni lagodnosti obremenjen s svojo preteklostjo, citiramo: »ne glede na to, kako uspešen bo v prihodnoti, ne bo nikdar imel za sabo tihih senc uglednih mrličev, ki bi mu varovali hrbet«. 

Podstenšek nam v romanu Malo drugače ne razkriva izrednih posameznikov, ampak nekatere paradigmatične like našega prostora. Današnje bralke v romanu ne dobimo novih uvidov v te svetove, ampak – to moramo romanu priznati – veristično reprezentacijo preteklosti. Najprepričljivejša in slogovno najbolj dodelana je osrednja zgodba nesreče, torej spor med dvema stereotipnima svetovoma Tomaža in Petra, ter zgodba njune matere. Pripovedovalec nas v njihovih zgodbah vseskozi sooča predvsem s tem, da si liki drugačnost predstavljajo usodneje, kot bi se v resnici zgodila. Roman bi s tem kaj hitro lahko zapadel v minimaliziranje kakršnihkoli sprememb, a nam predvsem z zgodbama Nade, ki zapusti moža, in bratov, ki se oddaljita, vsaj na ravni odnosov pokaže nasprotno.