Secondhand drugače.

Andrzej Stasiuk je eden najbolj priznanih prozaikov na Poljskem v tem trenutku, znan pa je predvsem po tem, da prav v ničemer ne spominja na literata. Ne želi si biti del samooklicanih literarnih elit, s svojimi nastopi pa vzbuja občutek pristnega in uporniškega. Njegove knjige gredo vedno za med, skupaj z ženo pa vodita tudi uspešno založbo Czarne, ki je poljski trg osvojila s prevodi knjig iz srednje in vzhodne Evrope, med katerimi imajo posebno mesto reportaže. Tudi Stasiukova ustvarjalnost se namreč giblje med romanesknim in reportažnim, o čemer so se slovenski bralci v prevodu lahko prepričali ob knjigah Devet, Galicijske zgodbe in Na poti v Babadag ter leta 2008, ko je Stasiuk prejel nagrado Vilenica. Ravnokar pa je pri Študentski založbi v prevodu Jane Unuk izšel roman Taksim, ki ga je dotični avtor pisal celih 10 let. 

Glavni junak Taksima, pa tudi pripovedovalec, je iz romana Devet bralcem že poznan lik Paweł, tokrat zasidran v majhnem mestecu na jugu Poljske, ki je nič drugega kot v sivino upredmetena usoda. Samota kot intenzivno stanje zavedanja le še podaljšuje sedanjost, v kateri je Paweł obtičal in se ne premakne, zato se zateka na potí brez cilja in v pretekle zgodbe, ki se jih bodisi spominja sam, ali pa mu jih pripoveduje družabnik na poti, Władek. V starem kombiju namreč z Władkom neprestano krožita po med njima oklicanem podkarpatskem beneluksu: Poljski, Slovaški ter Madžarski, pa tudi delih Romunije, Ukrajine in Češke. Tam po obrobju in pozabljenih mestih prodajata kupe rabljenih oblek. Dogajanje na poti ne vzbuja refleksije, pa tudi zgodbe, ki jih pripoveduje Władek ne. Denar je denar, ljubezen je ljubezen, pičkamaterina pičkamaterina in tako naprej.

Svet v bojda prvem slovanskem on the road romanu je prikazan predvsem kot velik trg rabljenih oblačil, ki pa nima nič skupnega z modnimi secondhand in vintage obsesijami zahoda. Obleke z našitki London-Pariz-New York spominjajo na smeti, ki jih Zahodna Evropa odlaga na te odročne kraje na vzhodu Evropske unije, pri zalaganju s smetmi pa ji konkurira še Kitajska, ki ljudi odročnih mestec zalaga z izdelki za enkratno uporabo.

Zdi se, kot da se bodo tudi ljudje sami kmalu spremenili v kakšen tovor, na kar namigne tudi avtor sam, ko se dotakne teme prostitucije in prevažanja ilegalnih imigrantov čez Schengensko mejo. Stasiuk ostaja torej tam, kjer je sam potoval v reportažni »poti do Babadaga«; pri obrobju, razpadu in vsem tistem, od česar ljudje povečini poglede odmikajo. Slika Srednje Evrope po padcu komunizma in navidezni združitvi Evrope je pri njem vse prej kot pozitivna; realnost visi nekje v zraku, v naslednji etapi kapitalizma, ki v teh sivih krajih ustvarja nekakšno trash civilizacijo.

Vse, kar ostane v tej neskončni transgresiji zamrznjene sedanjosti, je pripovedovanje. Pripovedovanje polmitologiziranih zgodb in obsedeno zatekanje v spomine ter moč samonamenskosti pripovedovanja je edina trdnost, na katero se junaka romana lahko opirata. Pa tudi naracija romana samega ni ravno trdna. Naracijski center je razbit, iz njega pa izhajajo nagromadeni dolgi impresionistični opisi. Pomanjkanje skrbi za tekočo in prepričljivo povezavo vseh elementov skorajda neobstoječe fabule bi mnogi bralci označili za težko prebavljivo. Melanholija, obešenjaški humor, pasivno opazovanje z distance in neobčutljivo realni opisi monotonega vsakdana so prav takšni kot obrobja, ki jih Stasiuk opisuje. Roman pa prav zato, ker namenoma ni zavit v simpatično embalažo in ker ne želi fascinirati z zgodbami, velikimi idejami ter dodelano strukturo, pusti še močnejši vtis.

V luknjah starih oblačil je v obliki molja prebivala Petra.