Pa ga imamo, prvi teatralni tekst našega najslavnejšega filozofa. Antigona, kot se nas uči že v najzgodnejših šolskih letih, ena temeljnih grških ter vtem tudi evropskih, zahodnih junakinj, je preživela dovolj dolgo, da je doživela remake izpod peresa velikega Žižka. Kako jo slednji zašpili, je tema tegale molja, čemur bomo seveda pridodali tudi nekaj naših opombic, pripombic, priporočil.

Preden se zabrišemo v drobovje dela, še nekaj nujnih tehnikalij, ki jih ob filozofovih knjigah v Sloveniji verjetno niti ni treba več zapisovati. Žižkova Antigona je izšla pri Analecti in zopet smo deležni prevoda v slovenščino. Bukvica je mala in tanka ter razdeljena na dva dela, prvega uvodno teoretskega ter drugega dramatično praktičnega, pa vendar, kot bomo videli, še zmerom bistveno teoretizirajočega.

Ker hočemo tekst očrtati brez obtekstualne navlake, je nemara prav tako treba povedati, da gre za še eno v seriji Žižkovih besedil, ki je v bistvu reciklaža že povedanega. Ali raje iz siceršnjega žižkovskega korpusa izvzet in posebej izpostavljen mozaiček. Se pravi, kdor je kolikor toliko seznanjen z njegovimi mislimi o Antigoni, v bistvu ne bo izvedel nič novega. Kvečjemu bo obnovil znanje ter nemara dobil nekoliko pragmatičnejši vpogled.

Tako. In zdaj, kaj preberemo v knjižici. Predgovor se po običajni Žižkovi in medias res dikciji prek klasične krščanske monstruoznosti, Kierkegaarda, Claudela in nezmožnosti krščanske tragedije ter seveda Lacanove interpretacije junakinje – agenta gona smrti, ne žive in ne mrtve more – prebije do srži, ki jo kani udejanjiti v lastni adaptaciji.

Ta je trojna, torej ima tri zaključke. Prvi sledi Sofoklejevemu, v katerem zbor slavi Antigonino brezpogojno vztrajanje pri lastnih načelih. Drugi prikaže, kaj bi se zgodilo, če bi Antigona v sporu s stricem Kreonom zmagala ter ga prepričala v pokop Polinejka. Tu Zbor zapoje hvalnico političnemu pragmatizmu. V poslednji, najžižkovskejši verziji Zbor ni več delivec modrosti, temveč postane aktivni dejavnik. Na vrhuncu spora med Antigono in Kreonom stopi na prizorišče, oba obsodi zaradi nespametnega konflikta v škodo ljudstvu, ustanovi ljudski tribunal ter ju po hitrem postopku obsodi in usmrti.

Vse to sam dramski tekst podaja v formi brechtovskih učnih komadov, se pravi, da se na klimaksni točki dogodki odvijejo na vse naštete različne načine. Besedilo se tako vsakokrat vrne na slavni, nekoliko spremenjen zborovski Mnogo je strašnih in nedoumljivih stvari, a ni je strašnejše in nedoumljivejše od človeka, ki ga vsakokratna omenjena varianta modificira, da ustreza njeni poanti. Seveda skupaj s samim dramskim potekom.

Stilsko oziroma jezikovno je komad pisan v verzni formi antične tragedije, za osnovo si jemlje klasičen Gantarjev prevod Sofoklejeve Antigone. Obenem pa je, na kar nas napoti tudi spremni tekst, namenoma anahronističen. Tako si prosto izposoja iz Evripidove Elektre, Heglove Fenomenologije duha, Benjaminovega spisa o predavanju, Brechtovih pesnitev, Claudelove Talke, Alenke Zupančič itn. itd.

Kaj je torej tisto, kar na eni čisto osnovni ravni zbode, ko smo soočeni s tekstom Žižkove Antigone? Če bi sodili tako imenovano umetniškost, slednja ne prinaša kaj res vrhunskega ali subverzivnega, a da prav to ni tekstualna srž, nas opozori sam avtor. Besedilo se ne pretvarja, da je umetniško delo, pač pa je etično-politična vaja. In kako funkcionira kot etično-politična vaja?

Funkcionira po, recimo temu, principu reprodukcijske ponovitve. Namreč, predgovor z Žižkovo običajno razsvetljensko lucidnostjo natančno elaborira, kak je dramatizacijski smoter, ter nakaže, kako ga bo oziroma ga je dosegel. Potem se v samem Trojnem življenju Antigone to isto dejansko izpiše in odvije. Hočem reči, ne da bi hotel žaliti Slavojev smisel za poezijo, ko smo se seznanili z njegovo trojno Antigonino alternativo, kot jo razodene v spremnem besedilu, poglavitni dramski tekst ničesar bistvenega ne doprinese, razširja ali prevprašuje, temveč zgolj verno uprizarja. Kar je ravno slaba umetnost ter zgledna – etično-politična vaja.

Je pa treba povedati, da je kljub zdaj že konstantnemu žižkovskemu ponavljanju, nastopaštvu, komedijantskemu zvezdništvu naša Antigona tehtna, premišljena, dodelana ter je mišljenju hvaležen tekst. Ne toliko glede izvornega antičnega mita, temveč predvsem zaradi vprašanj naše sedanjosti, preteklih revolucionarnih polomov, realpolitične situacije, možnosti revoltne subverzije itd. Na vse to, ne le glede Antigone, temveč tudi preostale Žižkove misli, se zaradi filozofantskega estradništva nemara prepogosto pozablja.

Žižkova Antigona je skozinskoz zvesta sami sebi, svoji vnaprej določeni programski razrešitvi. To se fino uvidi na koncu, ko nam vodja zbora s krasnim sprenevedanjem ponudi odločitev med predočenimi variantami: Je imela prav ona, ko je neomajno vztrajala v spoštovanju božanskih nenapisanih zakonov? Je imel prav Kreon, ko je bdel nad skupnim dobrim svojega mesta? Ali pa je imel prav Zbor, ko se je otresel obeh in vzpostavil skupno vladavino? Odgovora lahkega ni ... Na vas je, da izberete, na lastno tveganje. Nihče vam ne more pomagati, sami ste. Čudovita nikakršna izbira, tj. izbira, ki to ni, ker je in etično in moralno možno izbrati le eno. Kaj je pravilnejšega, pravičnejšega, boljšega od skupne vladavine vseh ljudi? Kako sploh izbrati kaj drugega.