Skoraj petdeset let po izidu romana Pšenično zrno avtorja N’Gugija Wa Thionga v angleščini je luč sveta ugledal tudi njegov slovenski prevod. Roman je globoko vpet v družbeno-politične razmere okolja, v katerem je nastal, torej Kenije na pragu osamosvojitve. Družbeno-politični kontekst je spodbudil tudi širše debate o kulturi novonastalih afriških držav, pri čemer je Wa Thiongo zavzel stališče, da razvoja kulture ne bo brez uporabe lokalnih jezikov okolja in s tem umikom kolonialnih jezikov. Zanj je to pomenilo trk z oblastjo, za njegovo pisanje pa umik od angleščine. Roman Pšenično zrno je bil tako Wa Thiongov zadnji roman v angleščini, v katerem je še moč zaslediti željo po spravi in predvsem razumevanju travmatičnih dogodkov.

Roman prikazuje dogajanje v kenijski vasici Thabai leta 1963 pred in po uhuru, osamosvojitvijo izpod britanske kolonialne nadvlade. V opisih življenja v vasi Wa Thiongo ne predstavlja idile, a tudi ni pesmističen. Realistični ton opisovanja dogodkov v vasi doseže z mestoma težko sledljivo menjavo pripovednih perspektiv ‒ večinoma treh moških likov Muga, Gikonya [gIkonja], Karanje, ki so vsi intimno povezani z žensko Mumbi. Razvoj dogodkov v romanu tkejo notranji boji med temi liki, pri čemer je razkrivanje teh bojev pravzaprav impulz, ki zgodbo pelje naprej. S tem družbeno-političnemu ozadju romana nič ne vzame, temveč kvečjemu prikaže, kar mnogi velikopotezni pisatelji zgrešijo. Roman s fokusom na notranjih dinamikah uspe družbeno-politično prikazati kot inherentno povprečno in banalno – niti dobro niti slabo – in odvisno od individualnih odločitev.

Roman oblikuje preprost pisateljski slog z natančnimi opisi narave in psihološkega profila likov. A zaradi nenehnega prestopanja med pripovednimi perspektivami in razgibanosti pripovedovanja mu uspeva še tako komorni del romana razbremeniti. Razgibanost se ohranja zlasti prek bližine govorjenega pripovedništva: ohranjeni so ponavljanje na ravni stavčnih struktur, elipse in zvalniške oblike. Prevajalka Katja Zakrajšek je te značilnosti Pšeničnega zrna uspela prenesti tudi v slovenščino. 

Roman je razdeljen na daljša poglavja, ki jih odpirajo citati iz Biblije. Pri tem si je Wa Thiongo pustil prostor za zanimiv metabesedilni zasuk: citati prihajajo iz Biblije enega izmed pripovednih likov, bodisi Muga ali Gikonya. Na ta način je v največji meri uresničen potencial parateksta, saj izbrani citati napovedujejo tako poglavje kot tudi lik, ki bo v fokusu. Četudi je Biblija sicer pomemben vir citatov v romanu, vpliv Cerkve na kolonizacijo oziroma njeno sodelovanje s kolonizatorji ni problematizirano, čeprav sta instituciji druga drugi po pilatovsko umivali roke. Razloge gre iskati v podstati romana, ki je usmerjena v razumevanje onkraj črno-belega ustroja, prav tako pa v poudarku na razvoju odnosov med liki.

A naslov romana bi najverjetneje kljub Wa Thiongovi kritičnosti do Cerkve ostal enak. Tematsko se roman loteva ljubezni, a bolj kot v okviru partnerskih odnosov je ta predstavljena skozi prijateljske odnose, pri čemer vzpostavlja predvsem vprašanje zvestobe. Mumbi v partnerskem odnosu prevara Gikonya s Karanjo. Mugo prevara celotno vas glede svoje vloge v uporu. Wa Thiongo med obema odnosoma vzpostavi enačaj, saj oba propadeta zaradi nezvestobe in v nobenem primeru nista celostno pojasnjena – če bi Mumbi ljubila Karanjo, bi se zanj odločila že toliko prej. Če Mugo ne bi želel sodelovati v uporu, bi že v začetku dezertiral. Kot razlago tega problema Wa Thiongo ponuja svetopisemsko priliko o pšeničnem zrnu. Sejalec ne ve, kaj se bo zgodilo z njegovim semenom, ko bo v zemlji, a ve, da mora najprej umreti, da bi obrodilo sad. V tem se skriva razlaga za osebno dinamiko med liki, a tudi za odnos, ki ga ima roman do zgodovinskega dogajanja. 

Kot zapiše Aleksandra Gačič v spremni besedi med povzemanjem interpretov romana, je ta na nek način alegorija. Mogoče ga je brati kot realistični roman o vzponih in padcih posameznikov, ki jih determinirajo okolje, čas in družina. Enako pa bi lahko o likih razmišljali kot o arhetipih, pri čemer je največja vloga pripisana ravno ženski kot varuhinji preporoda neke skupnosti. Intima po tej interpretaciji postane zgolj še ena instanca političnega, to pa je, kot smo pisali prej, banalno in vsakdanje. V želji po dejavnem ustvarjanju, ki ni, kot pokaže roman, nič drugega kot želja po samouresničitvi, je posameznik prisiljen sprejemati odločitve, ne da bi vedel, ali je katera koli od njih prava. 

Gikonyev impulz po oblikovanju kipa noseče ženske, ideal vidi v Mumbi, je moč interpretirati kot upanje, da je mogoče drugačno vodenje skupnosti, predvsem tako, ki bi sivino osebnih in političnih odločitev sprejelo kot dejstvo in slabim odločitvam navkljub skušalo nadaljevati s projektom samouresničevanja. Pri tem pa Mumbi ne da jasnega odgovora, ali je Gikonyo s svojim namenom na pravi poti, ampak od Gikonya zahteva refleksijo odnosa, ki sta ga imela v preteklosti, in odkrit pogovor o željah v prihodnosti. 

Roman Pšenično zrno je prav zaradi tega izplena na preseku osebnega in političnega pomembno berilo tudi danes. Nelagodje, ki ga pušča vpletanje besed iz gikujščine in popisovanje zgodovinskih dogodkov, je prav zaradi alegorične interpretacije nekaj postranskega. Branje Wa Thionga v sodobnosti je kvečjemu lažje, kot je bilo ob izidu, saj so danes informacije vedno na dosegu roke. Wa Thiongo še dandanes priča, da sprenevedanje ni možnost, ampak odločitev. Iz napačnih odločitev se je moč učiti, napake je moč razumeti. Nerazumljivo pa jih je ponavljati, a o tem ob kakšnem drugem Wa Thiongovem delu.

***

fotografija: flickr