Ker se knjig ne sodi po platnicah, pa tudi po velikosti oziroma formatu ne – vemo – »Strup je v majhnih flaškah!« – »Drek za analizo pa tut! – sem – preden morda pozitivno konotacijo slenga spotoma zanalašč izgubim v prevodu ter vse pomene prenesem do negativne sodbe – prelistal – »To je to sranje!« That's that shit, ki je tokrat padel med molje, je bila drobna knjižica Blaža Gracarja z naslovom SLUZ. In ko sem jo tako prelistaval, je prišlo do čudovitega naključja. Na eni od strani mi je namreč v oči padla podoba, ki je močno spominjala na naslovnico predelanega doktorata za vselej naše temnozvezdne Nine Cvar; ta se mi je pod prste prikradel ob tako rekoč istem času. Z žlice na tej naslovnici namreč polzi strupeno zelena sluz, od kakršne so svojčas želve postajale ninja in ki je kot pljunuta iz Gracarjevega grafičnega, foto oziroma Instagram romana. Tega gotovo ne bi šel obešat na veliki zvon, če se ne bi knjigi močno objemali tudi v vsebini. Torej SLUZ ter Digitalna podoba in globalni kapitalizem: tehnologija, politika, upor …

Ampak o slednji kaj več malo kasneje, med molje je prvenstveno padla Gracarjeva SLUZ, ki se že na sami naslovnici začne takole:

»ej

.......

Si že kdaj ču za

SLUZ«

Beseda SLUZ uzurpira vso našo pozornost. Asociacijski rafali, ki jih ta beseda vzbudi, kot da počasi nakapljajo črke otvoritvenega stavka prvega poglavja: »Ej eno uslugo bi rabu.« Edini odgovor na vprašanje »Šta fali?« je »Ništa!« Kišta pira v glavi plus vsaj še ena ali dve substanci kot kraj dogajanja; protagonist pa družbeni razred, ki potihem sanja, da bo plesniva banja enkrat postala olimpijski bazen; zenovski bademaister, ki se ničesar ne boji bolj od štirih pisarniških sten, svoje nadrejene in fikusa – ko pa sta tako sluzasta! Aja, manjka morda edinole avantgardedama, ki bi poskrbela za pot domov?

Še enkrat: »Ej eno uslugo bi rabu.«

Usluga dandanašnji ali bolje že ves čas, če že ni strejt oslovska oziroma medvedja, pomeni kurca izza leđa ali pa se drago plača; kamen na kamen namesto srca ispod sača – skratka, da ne zabluzim preveč, SLUZ ... zveni kot bluz, ki se, kot pravita Moor Mother in billy woods, spominja vsega, kar je ta država, gre za ZDA, pozabila – hkrati pa to drži tudi za cel svet. SLUZ ‒ skupaj z luzerji – še zmeraj hlepi po lustraciji; sluziti denar, brez strešice nad glavo; reši se, kdor se more, ker veš, da bo krvavo! Bravo, ko se tako s pavom daješ okoli tega, ali je pero res močnejše od sablje, in kritike pošiljaš v boot camp za rablje! Tako se začne SLUZ, bre! Ha, ali pa sploh ne?

Orientacijske točke kritike, ki se je bila tudi sama usluzila že na samem začetku, po parih prebranih straneh, so naslednje:

»Ti mas auto ne

Kaj me prides iskat

Ki sm zaglavu«

Protagonist, ki ga zelo zebe, ima pa za kadit, se je zataknil nekje na barju. S primesmi primorskega narečja se govori o »pticji poti«, ki bi lahko namigovala na perspektivo nekoga, ki je znotraj literature svoboden kot ptica; sledi pa link iz »google mapsa«. Bralcu Gracarjev romanček spregovori takole – piši kao što govoriš, slovnična pravila niso ne tič ne miš! Ampak ali naj bomo ob tem kot Denis Poniž, ki se poniža, z njim pa, žal, tako rekoč vsa odmevne samokritike nesposobna literarna desnica, ko disa Gorana Vojnovića, češ, da je vreden eno Figo, ker gre z jezikom često proti slovenskim domoljubnim pravilom? Konzervativci, ki radi pozabijo na konzervanse, rakotvorne aditive, kot je ta, da se objekta kritike sploh ne prebere, ter Vojnović kot hišni čefur, ki fura mainstream, gor ali dol – skupo bi te platio, ko te ne zna, in tako dalje ... No, Gracarjeva SLUZ vse te pomisleke, ne da bi trenil, gladko šalje v tri krasne afne @@@

Če je človek ustvarjalen, ga boli kurac – pač mu pride čez vse in svet je sluzast! Zelena sluz za neizkušene in karseda nagravžno zavist; v barvi koprivnega šampona, ki nam pere glavo, ob tem pa – upoštevajoč prenesene pomene – ne pozebe. Nepopisan list in kreacija, ki bruha iz katerekoli osebe že ... Žbe, lajna, šus družbenih omrežij, ki so vse bolj podobna drogeraški verziji Mustrovega tria: Trdonja, Lakotnik in Zvitorepec. Facebook, Instagram, Twitter ter TikTok na vrata. Ena sama prebrisanost trde droge, ki nas lakoti, ali če gremo s primero z Mustrom še naprej, naproti Gulikoži:

»koža ti bo odpadla«

»meso ti bo začelo kapljati«

Citirana Gracarjeva stavka pravzaprav povzemata vse to – le da do kraja potencirano – kar se dogaja v spletnih klepetalnicah. Po eni strani – in ta je temačnejša – klepetalnice že v kali zatrejo vse pristne človeške stike, ti pa se, drugače kot v živo, ena na ena, iz oči v oči, še hitreje zreducirajo na agresijo. Stavek »koža ti bo odpadla« je del Gracarjeve metafore, ki govori o tem, da se je vse težje postaviti v kožo drugega. Če nam klepetalnica omogoča, kot v spremni besedi opozori Igor Kočiš, da lahko pogovore zapuščamo kar sredi stavka, pa se jih tudi vse prepogosto zaključuje, kot da bi krmilili dron, v stilu videostreljačine – res eno samo nasilje …

Po drugi strani pa to, da je meso postalo ena sama beseda, Gracarjeva SLUZ, niso le bližnja srečanja nakupovalne vrste, ampak gre tudi za premeščanje vseh možnih štorij iz spletne klepetalnice na primer na zid med grafite; pa dalje v prvo poglavje distopičnega romana, iz katerega bo nekoč morda v eni svojih pesmi izdatno citirala Nobelovka ... SLUZ: ALI serija objav na Instagramu ALI te, izdane v drobni knjižici; ALI »ultimativno dejanje medmrežnega nasilja« ALI klepet od glave do pet ... Vse to! Konec koncev le literatura, katere naloga je, da nam na vse mogoče načine in z vseh možnih mest nastavlja črno ogledalo ter z vso ihto ves čas meče v ksiht prav vse; da nas do onemoglosti sprašuje, če nam mora narisat naše sviranje svemirskemu kurcu ... Seveda se mora ob tem do neke mere, ne pa za vsako ceno, prilagoditi tudi mladim bralcem in njihovi govorici! Teritoriji naproti deteritorializaciji …

Od klasične forme prek vseh čustvenčkov do živega jezika. SLUZ, zgolj informacija, ki zveni hkrati domače in tuje, gre od ust do ust ter učinkuje ... Imejmo pred očmi predvsem to, da smo sluzasti vsi – od prvega do zadnje plati – roke v vis; za domišljijo spremni in častna Twitova – tri prsta ... Iz albanskega orla v Wu-Tang logo! Jugofuturizem postaja afro – na vprašanje, kje se počutiš domače – odtipkaš afno! Vsi smo paf, ko se dojamemo kot »ultimativno dejanje medmrežnega nasilja«, da nismo samo tarča, ampak hkrati tudi tisti, ki cilja, dojilja, ki je obenem sama prisesana na joško, čisti dobiček, ki ga bo naslednji v vrsti mirno prištel k stroškom: »Ko da je use gnoj« ... »Ne morš tko!«

ALI življenja ALI želatina v smislu koncepta gelatinizacije, za razlago katere pa mi je, žal, zmanjkalo prostora – zato priporočam: berite SLUZ skupaj z Digitalno podobo in globalnim kapitalizom Nine Cvar!