Mladi poet, študent filmske montaže, glasbenik in sodelavec kulturne redakcije našega RŠ-a, Lenart Sušnik, je letos pri Črni skrinjici izdal samostojni pesniški prvenec z naslovom Napalm. Njen naslov poleg besede vključuje še piko na koncu, povedno strukturo, trdilnost in s tem dokončnost. Kar je, je – in čeprav bi se lahko odvilo tudi drugače, se pač ni.

Poezija Sušnikove zbirke hodi po robu pisave in je ves čas na robu tega, da eksplodira v lastno zvočno reprezentacijo, pač v tiste prisluhe, ki jih haluciniramo ob branju. Brana beseda, ki je strogo vzeto vedno molčeča, je v zbirki Napalm. tako bistveno obogatena s fantomskim govorom – skupaj z ritmom, foničnimi asociacijami in amplitudami glasnosti, ki jih ta prinaša. Je slam poezija in želi biti slišana – njena grafična podoba prej deluje kot zasilna rešitev zagate prenosa občutij na papir. Kar pa ne pomeni, da kot natisnjena pesniška zbirka ne deluje. Le ves čas opominja beroče, da bi raje bila drugje: ne v črnilu, ampak v zvočnih vibracijah.

To bržkone ni naključje – avtorjeva formacija je zadolžena kamniškemu prostoru, ki je okoli leta 2016 doživel preporod slam poezije. Njegovi pobudniki Aljoša Rebrača, Urban Kavka in Matic Maček so tedaj vzpostavili serijo dogodkov Pest besed, ki je močno zaznamovala kulturno dogajanje Kamnika. Potekali so v institucionalnem kontekstu Mladinskega centra Kotlovnica, ki je še danes nosilni steber kamniške alternativne kulture. Kamniškemu miljeju, v katerem je odraščal, se Sušnik sicer pokloni tudi izrecno, v poimenski zahvali svojim posameznim kemnčanom.

Ne bi bilo pretirano reči, da konkreten prostor dogajanja tako predstavlja prav Kamnik, mesto, »ki spi v grabežu gora in dima ruma in kouka lokalov vedno odprtih«. Sušnik avtobiografsko prepleta s fantaziranim. Tematsko se njegov lirski subjekt mudi pri zapopadanju smisla sedimentov tradicije in lastne preteklosti. Pogled nazaj mu predstavlja predvsem obžalovanje – in vsako obžalovanje je bistveno žalovanje za izgubljeno potencialnostjo. Zdi se, da je naslovni »napalm« v toliko ime za tisto nečloveško silo, ki potencialnost zvede na aktualnost – v vsej njeni krutosti in neizprosnosti – in ostane prilepljena nanjo. Skozi prizmo kamniškega realizma se napalm zažira vsepovsod.

Še posebej napada otroke, zapiše – ti so nedolžni in dovzetni, nimajo še trde kože. Ali nismo bili vsi otroci in ali nismo vsi doživeli, kako odraščanje ne poteka gladko, ampak v krčevitih diskontinuitetah nenadne in nepovratne izgube nedolžnosti? Vendar pa se v pesmi Uspavanka napalm, ki je bil poprej reificiran, izkaže za neživega: »Napalm se najlepš lep na otroke in vse, ki jih imam rad. Vse, česar se dotakne, česar se dotaknem, počrni.« Tudi lirski subjekt se v lastnih očeh izkaže za agensa napalma, s tem ko na lastna pleča vzame odgovornost. »Tko zlo mi je žal.«

V Sušnikovih verzih je v tem smislu veliko zapadanja v alkohol in droge ter družinskega nasilja in zlorabe. Ko pa že nastopi milina, ji je redkokdaj dovoljeno priti na površje, preden je inhibirana ali zatrta: »Toplina tvojga trebuha me prebada. Kot lovke, pizda, žge.« – Ali pa je spričo patriarhalne kulture preprosto nespodobna: »reminisciram kolkrat sm pršou k teb, se stisnu k tvojim nogam, k pička bi rekl pločniki«. Hkrati subjektu to predstavlja neke vrste cono udobja in pristnosti: »lahko zaupaš bolečemu telesu [...], da ni vse samo plašč iz besed, odet na tistega, ki se boji bolečine«. Tako se zdi, da je subjekt najprej boleče telo in šele nato pesnik, ki kvačka plašč iz besed in se odeva vanj.

Subjekt zbirke Napalm. v tem smislu ni zgolj potreben objema, ampak je tudi živahen in teče svobodno. Sušnik piše prosto, včasih v verzih in včasih ne, smernice za ločila pa so ostale založene nekje pod sedeži medkrajevnega avtobusa. Tako denimo proizvede besedne zveze, pri katerih ni jasno, ali je ena stvar prilastek druge stvari ali pa sta v neke vrste priredju. Par, v katerem si eden ne prilašča drugega – feministična gesta? Poezija Napalma. zato teče enakomerno na ravni tega, kar piše, tega, kar se sliši, in tega, kar pomeni. Sušnikov flow preskakuje med temi tremi ravnmi kot mediji in se poigrava z njimi: »onemeu, okameneu v Kamniku«. Izobilje jezikovnih figur je tu v kontrastu z brezoblično zjebanostjo. Zato zaslutimo, da je avtor material pisal in urejal ne samo kot akutno terapijo zoper gnev, ampak tudi s producentsko pretanjenostjo, s čimer se dvigne nad malo morje angsty najstniške poezije.

Z motivom poceni parfuma nas avtor uvede v še neko napetost, ki preči njegov prvenec. Poceni parfum je namreč simbol neke malomeščanskosti, poskus pobega od kulture nižjih slojev, a je pri tem neuspešen in je vsem očitno, da je neuspešen. To, čemur pravi poceni parfum, je nekoč vendarle bilo nekaj več; ni imelo vedno okusa po mrhovini, zjebanem, strupenem. Dvojnost visoko/nizko se odraža tudi v uporabi jezika: pesnikov vokabular je polariziran med nizki, obscen sleng, ki je primarna govorica zbirke Napalm., in tako imenovane »velike besede«: »emulacija«, »devalvacija«, »konstitucija«. Slednje se kažejo kot tujek, kot otok intelektualnosti sredi morja zjebanosti – pri čemer pa je zaznati, tako kot pri poceni parfumu, do teh višjih besed nek prezir ali posmeh. V spremni besedi lahko preberemo, da je Sušnik nekoč sicer poskusil prevzeti »hermetični in vzvišeni« slog sodobne poezije, a je ob tem ostal brez izraznosti. Z uporabo hochslovenščine pa ne nujno obsoja to ločnico, ampak jo šele uprizarja, postavlja njene koordinate. Vidimo lahko, zakaj je avtorju še posebej všeč beseda gnoj, saj mu ne uide njena visoko-nizkost: je obenem posledica infiltracije levkocitov v tkiva kot tudi tisto, kar izserje govedo. Kljub temu pa se ta napetost le redko zloži v harmonijo – avtor se do te dvojnosti, kot kaže, še ni dokončno opredelil.

Zbirko odlikuje tudi nabitost s podobami ultranasilja. Naštejmo nekaj najbolj sočnih, vrednih najgnusnejšega body horrorja: »upam, da dobiš raka in crkneš«; »jim / damo jajca na tnalo, jim / s kladivom razbijemo boke, jim / z iglami prebodemo oke«; »napalm žge, žge, žge oči«; »Ker se ne maram ti režem zapestja in iz prsi cuzam kri«. Manipulabilna in nazadnje nevredna telesnost je tu tarča najgrozljivejših metod prizadejanja bolečin in poškodb, za katere je celo zjebanost preveč mil opis. V tem smislu gre za nehvaležno literarno figuro, ker zaradi svoje presežnosti primerjava izpade večja od primerjanega, oziroma obratno, primerjano izpade manjše od primerjave. Kot da sámo »običajno« nasilje ne bi bilo že dovolj hudo sámo po sebi. V krajini spektakelskih grozodejstev smo danes mogoče res otopeli, toda poveličevanje ultranasilja gre z roko v roki s prezrtjem »običajnega nasilja«, ki pa je dejansko prisotno. Učinkovito je namreč samo iz notranjosti, implicitnosti; če je pozunanjeno, ne izgubi samo notranjosti, ampak tudi sámo zunanjost, ki se kot prazen žakelj nima več na kaj opreti. »Deliričen deda, ki se dela, da ni tepu svojih otrok,« je ja hujši od vsake gory metafore – ravno zato, ker ni metafora.

Lenart Sušnik v prvencu Napalm. tako razpira razliko med nizkim in visokim ter nasiljem na ravni podob in igrivostjo na ravni flowa. Ko podobe, ki jih niza, niso nemarno premočne, udarijo najbolj, in to tam, kjer je treba. Bolečina je bila že morda odgovorna za spočetje Sušnikovih pesmi – toda plašč besed, v katerega se odeva, in njegove mnogotere jezikovne figure, skozi katere se vije brez očitnega napora, so tisto, ob čemer je branje Napalma. posebno srčna izkušnja. V teh verzih je užitek.