Veliko o značaju nekega teksta povedo stavki, ki so napisani mimogrede, ker morajo biti napisani, da bi prešli iz enega sklopa stavkov v drugega. Po avtomatizmu. Iz Fige vzemimo tega: “Miha je z milijoni drugih tehničnih genijev ustvarjal krasni novi svet, Špela pa se je po številnih sporih z Majo odselila v Postojno in je le redko prihajal v Ljubljano.” Krasni novi svet, kaj? Oddaljeni, ironizirani, obstoječ v laboratorijih genijev na Daljnem zahodu.

No, realno gledano ta svet nikakor ni oddaljen, ampak je konstitutiven za to, kako danes izgleda bivša Jugoslavija. Marko Bauer nekje opozarja na farme daljnovzhodnih strežnikov tajnih služb v Cankarjevem domu v obosamosvojitvenem času, ob prehodu iz družbe discipline v družbo nadzora. In kako se družba nadzora jasno kaže danes! Recimo v Obrenovcu, kjer ima kitajsko podjetje MeiTai dostop do 55000 zdravstvenih kartonov lokalnih prebivalcev, na podlagi katerih dela statistične analize in poskuša izluščiti genetsko dobro predispozirano in slabo plačano delovno silo.

S tem želim nakazati, da iz Fige ne bomo izvedeli ne kaj je bivša Jugoslavija danes ne kaj je bila realno obstoječa včeraj. Figa ne gleda iz kozmopolitske perspektive, ki se ji je mogoče malce približati le z regionalnega vidika. Gleda z vidika težko provincialne periferne književnosti, ki je še vedno obsedena s tem, kako bi to – namreč interna književnost s svojimi kanonizacijskimi kanali – sploh postala. Kako bi ubesedila nazore svojega jarega srednjega razreda; kako njegove nazore homogenizirala in vzpostavila kot normo.

Vemo, da srednji razredi (še toliko bolj jari) zaradi svojega strukturnega položaja zelo težko mislijo. To pomeni tudi, da težko sproducirajo zanimivo življenje. Ne morejo niti organizirati, sovražiti, imeti velikih strasti, imeti zanimive patologije in osebnostne motnje. Kaj jim potem ostane? To, kar je neposredno vidno, in to, kar imamo vsi – čustva na sploh. Vojnović v Figi želi združiti oboje. Nekako se približa hibridu (1) malomeščanskega izpovedništva, kakršnega gledamo in se nad njegovo bednostjo čudimo na raznih literarnih portalih, ter (2) totalnega meščanskega romana, ki ubeseduje celoto svetovnega nazora in se geografsko ter časovno razpenja. Na srečo s tem drugim preseže pri mlajših kolegicah in kolegih pogosto ekscesno in banalno osebnoizpovednost prvega.

Razporeditev čustev med nekaj ključnih oseb pripomore k njihovemu diferenciranju. Tako niso skoncentrirana kot spovedniška šifra v eni osebi (ki je pogosto tudi empirični avtor), njihovo dešifriranje pa vsaj na prvi pogled ne pomeni vstopa v nek milje. Paradoksno s tem šele dobijo intersubjektivni značaj, ravno ta intersubjektivna emocionalna dinamika pa je tisto, kar omogoča Figi, da se napleta čez slabih 400 strani.

Posebej prepričljiva sta lika Aleksandra in Safeta, deda in očeta glavnega protagonista Jadranja, ter njuni odnosi – z njune perspektive – s svojimi družinskimi člani (glitch, ki se pojavi pri Safetu, bom opisal kasneje). Izjemno dolgočasna ljubljanska malomeščanska nuklearna intima med Jadranom, njegovo ženo in sinom je popisana kar suvereno, z ležernostjo in nepomembnostjo sporov, ki ji tudi pritiče. Zazdi se mi, da berem nekakšnega Franzena, prenesenega na provinco. To bo nekomu zvenelo kot ultimativna pohvala, drugemu pa kot ultimativna kritika. Meni in zame zveni kot guilty pleasure. Beda ojdipskega problema pobeglega očeta je rešena s tem, da sta njuna pobega prikazana zanimivo, celo pustolovsko. Kljub temu, da Ojdip na žalost predstavlja enega osrednjih problemov v romanu, je oblikovan nekoliko manj enoznačno, Aleksander in Safet nista zgolj kurja tatova, ki ju je treba nekam pribiti, ampak imata celo kanček bad guy šarma. No, potem pa – pozor!

Deli, v katerih se Jadran spominja mladosti v Ljubljani, so polni bad writtinga. Ko imajo s prijatelji iz mladosti intelektualne debate, se dogaja transfer blame, ki je značilen spremljevalni pojav ljubljanske publicistike (recimo takšen, ko Vojnović v intervjuju izjavi za naslovnico, da slovenske desnice ni več mogoče jemati resno, s čimer se zgodi ravno to, da te publicistike ni mogoče jemati resno, nič bolj kot recimo komadov Andreja Šiška).

Ko opisuje poznonajstniško romanco z Anjo, to zveni tako lame kot sedmošolske debate o ljubeznih, ki smo se jim problematični učenci radi posmehovali. Tudi med branjem se mi je sprožil stari impulz po sprožanju nelsonovskih ha-hajev. Safet iz Jadranovih otroških spominov preveč izgleda kot karikatura iz Kajmaka in marmelade, kljub minimalnim poskusom refleksije tega pojava. Kar je spet problematično, ker, tudi ob tem, da je Vojnović avtor s srbskim poreklom, spominja na standardni beograjski elitistični moment, ki se vsiljevanju krivde za vojno upira tako, da Bošnjake kaže kot pajace, vojno pa kot plemenski spor takšnih pajacev. To zgodbo prodaja Zahodu ali pa Sloveniji, kjer smo itak vsi čefurji (they all look the same). S tem ne mislim, da to Vojnović počne zavestno ali škodoželjno, zgolj da je del nekega političnega nezavednega … Tu so še zelo neposrečeni opisi najstniškega seksa. Ponazorimo vso to slabo pisanje z dvema povedma: “Ko se vrneva v hišo, ne seksava, ampak se ljubiva. Božava se in objemava, prvič sva midva pomembnejša od najinih poželenj.”

Obstoj tega glitcha v romanu si razlagam kot strukturnega. Ljubljana je pač res tako izjemno dolgočasna in odraščanje v njej uničujoče za duha, da je o tem težko pisati drugače. Na žalost ta “zaostalost” lame sošolcev postane norma tudi v poznejših letih, zanimive osebnosti, ki se okoli nje razvijejo, pa ostanejo obsojene na podhranjeno podpodje.

A spet pozor – sledi verjetno najmočnejši del romana. V njem ni več nobenih pretenzij po tem, da bi šlo za kaj več kot za popis čustev. Aleksander in žena Jana se soočata z njeno izgubo spomina, popolnoma izolirana od razpada Jugoslavije in klanja. Ta brezkompromisno klišejska poteza, ki je dovolj nesramna, da bi ji lahko rekli zavestno filistrska (nad čemer se vsega hudega vajeni veselimo!), je tako intenzivno malomeščanska in cmerasta, da ji uspe ravno v svoji radikalni klišejskosti in jalovi introvertiranosti subvertirati samo sebe in uspešno zastaviti kakšno filozofično vprašanje o razmerju med svobodo in zvestobo, spominom in identiteto.

Močno poglavje, ki ga nato razveljavi s tipičnim metafikcijskim prijemom, ki je postal še en ljubljanski kliše že nekje sredi devetdesetih. Vendar je potem tudi ta kliše razveljavljen, zgodi se negacija negacije. To neprestano negiranje negacij, ta neprestana negotovost, to franzenovstvo s težkimi glitchi je največji uspeh Fige, ki jo uspešno potrdi tudi zadnji prizor.

Ta želja ubežati iz majhnosti v večjo formo, pa potem strah pred tem samim ubežanjem, je nekaj, kar bi lahko, ironično, morda naredilo slovenski roman za 21. stoletje. Namreč tehnično dovršenega in suvereno zaokroženega velikega slovenskega romana sploh ne more biti. Ker slovenska družba, kultura in država niso tehnično dovršene in suvereno zaokrožene forme, ne glede na to, kako dušbegovske se trudijo biti. Ker tu ni uštimanih dušbegov, so samo, če ponovim, lejmerji. In to za Figo nikakor ni mišljeno kot nenaklonjena vrednostna sodba.

Ob tem vrhuncu pa sem tako uspel zaokrožiti svoje lamentacije o samoetablirani slovenski književnosti. Več je težko povedati. Morda je čas, kot pravijo, za pozitiven program.