Brutalnost brutalizma

Brutalnost brutalizma

Recenzija izdelka
1. 8. 2019 - 13.00

Ko je brutalistična arhitektura v Londonu v šestdesetih letih prejšnjega stoletja postala modna muha, je le malokdo ostal hladen. Megalomanske betonske stolpnice so ustvarjale pokrajino nedomačnega sveta, ki ni narejen po meri ljudi. Mnogi so se odzvali z žolčnimi pozivi k uničenju zgradb, pisatelj James Graham Ballard pa je bil globoko fasciniran. Če v svojem bolj znanem delu, zloglasnem romanu Trk, skozi zgodbo raziskuje odnose človeka in avtomobilov oziroma nove možnosti spolnosti in nasilja, ki jih omogoča promet, je v leta 1975 izdanem romanu Stolpnica, ki ga je letos v slovenščino prevedel Iztok Osojnik, Ballarda zanimalo, kako življenje v orjaških brutalističnih stavbah vpliva na njihove stanovalce.

Mojca Krevel, raziskovalka sodobne literature na oddelku za anglistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, je v knjigi Izvidniki v puščavi resničnosti o Ballardovi literaturi zapisala: “[...]Ballard – predstavi svojo vizijo povezav med znanimi elementi v svoji določeni definiciji hiperfunkcionalnosti. [...] pri Ballardu je tehnologija središčna, saj definira posameznika. Ker je taka vloga tehnologije tudi ena najbolj očitnih lastnosti postindustrijske kulture, bralec novih povezav ne jemlje kot nekakšnih ekstrapolacij/spekulacij danega sveta, ampak kot resničnost, ki morda ni taka, kot je je vajen, je pa njegovi komplementarna [...] stilizirane možnosti resničnosti kot-bi-lahko-bila.« Ne gre torej za sociološko ali antropološko raziskavo, vendar tudi ne za znanstveno fantastiko ali distopijo. Ballarda zanimajo predvsem možnosti sprememb in vplivov, ki bi jih na ljudi lahko imela določena arhitektura - v tem specifičnem primeru razkroj vseh kulturnih in moralnih norm in padec v popolno divjaškost.

Osnovna ideja romana - neznosna lahkost drsenja iz omike v predcivilizacijsko nesmiselno nasilje - v osnovi spominja na Goldingovega Gospodarja muh, le da v Ballardovem romanu v barbarstvo ne zapadejo še ne povsem kultivirani otroci, temveč odrasli pripadniki višjega razreda. Še pomembnejša razlika pa je, da prostor, ki to degradacijo spodbudi, ni otok, torej izoliranost od civilizacije, temveč njen dobesedno najvišji dosežek: modernistični babilonski stolp, ki je, kot ugotavlja eden izmed protagonistov romana, zmagal v boju s soncem in zavzel nebo.

Prelomnica v razvoju umetnosti 20. stoletja
 / 23. 2. 2014
 Z zmago nad soncem so sanje modernizma končno izpolnjene, a v zmagoviti arhitekturi lahko prebiva le nov tip človeka. Skozi nevšečnosti zaradi nepopolnega delovanja zgradbe - občasnih izpadov elektrike, zamašitev jaškov za smeti in preobremenjenosti dvigal - se vse bolj nasilno manifestirajo razredne razlike med manj premožnimi stanovalci nižjih stanovanj in oholimi bogataši iz najvišjih nadstropij. Drsenje v vse bolj iracionalne medsosedske odnose, polne nebrzdane spolnosti, perverzij in brutalnega nasilja, ter nazadnje v predjezikovno stanje čistega divjaštva je res opisano nekoliko neprepričljivo, glavni liki pa občasno delujejo psihološko nepoglobljeni, vendar pa to ni problematično ali moteče, saj so protagonisti predvsem nosilci idej oziroma razrednih pozicij.

Protagonist, stanujoč na sredini stolpnice, v kateri nadstropje določa mesto v družbeni hierarhiji, je skupaj s sosedi, kakor se predstavnikom srednjega razreda spodobi, pasiven, zdravorazumski in se ob razkroju norm v stolpnici predaja svojim privatnim perverzijam - mazohističnim ali sadističnim. Medtem pa sta aktivna nosilca dogajanja arhitekt stavbe, stari mitični oče, ki prebiva na samem vrhu in vzdržuje hierarhijo, ter krepki televizijec iz drugega nadstropja, ki se v prometejskem podvigu proletariata skuša prebiti do vrha zgradbe in dokazati, da ni manj vreden od ljudi, ki živijo tam. Seveda pa je njegov glavni cilj ubiti arhitekta zatiralske neenakosti.

Ballard se izogne pasti realističnega popisavanja čustvovanj in na kompleksnih psiholoških profilih temelječih medosebnih odnosov, ki so tako ljubi meščanskim bralcem minulih stoletij. Zgradba sama oziroma pozicija v njej je tisto, kar najbolj določa posameznike in njihovo delovanje. Pravzaprav je stolpnica tista, ki živi in se izživlja skozi prebivalce, in ne obratno. Struktura stolpnice sama proizvede antagonizme in njihovo eskalacijo, ki vodi v razpad strukture. Družba stanovalcev se preko zmeraj novih antagonizmov v nekakšni inverzni teleologiji, kakor da bi zgodovino človeštva na hitro prevrteli nazaj, razvija v obratno smer, v vse bolj primitivne oblike plemenskih ureditev do freudovskega izvornega patricida, pa še nazaj v matriarhat ter do vse prej kot plemenitega divjaka, ki ga ne vežejo niti družbene spone jezika. Zgradba človeške zgodovine napredka tako sicer doseže nebo, a se je s to zmago človek hkrati osvobodi. Struktura sveta, ki ga - seveda vsaj delno prav z zatiranjem - dela človeka, je v divjem izbruhu božanskega nasilja uničena.

Stolpnica je arhitekturna struktura, ki svoje prebivalce osvobodi prisile strukture. Skozi lastna notranja protislovja omogoči izbruh realnega, ki stanovalce fascinira do te mere, da z vztrajnim stopnjevanjem suverenih aktov nasilja uničijo strukturo, celo jezikovno, in zaživijo avtentično življenje onkraj dobrega in zlega, krivde in zakona, sledeč zgolj svojim individualnim perverzijam. Vendar pa to realno, ki razdeja simbolno strukturo, ni komunistična revolucija. Še več, je celo izrazito lokalizirano zgolj na področje stolpnice. Ko večina stanovalcev v pokolih umre, redki preživeli ugotovijo, da se je zgodilo vse, kar se sploh lahko zgodi, in da se stanje vrača v normalnost. Poživljeni z ekscesi se, kakor da se ne bi zgodilo nič, ponovno podajo v zunanji svet, ki je takšen, kot je zmerom bil.

Nekateri Ballardu zato sicer očitajo, da “si laže zamišlja konec sveta kakor konec kapitalizma”, vendar pa je, vsaj v tem romanu, vzrok za lokaliziranost uničenja zakonov sveta v tem, da Ballard ne želi opisovati alternativnega sveta, torej nekakšne imaginarne transcendence. Takšna operacija bi se po Baudrillardovi klasifikaciji umeščala med simulakre prvega reda. Francoski teoretik Jean Baudrillad je svojo koncept simulakrov tretjega reda zasnoval s sklicevanjem na Ballardov roman Trk. Tako kot tam tudi v Stolpnici velja, da: »Ni več možno, da bi izhajali iz realnega in izdelovali irealno, imaginarno na realnih podatkih. Proces bo najverjetneje obraten: ustvarjali bomo decentralizirane situacije, modele simulacije in skušali jim bomo dati barve realnega, banalnega, doživetega, poskušali spet iznajti realno kot fikcijo, natančno zato, ker je izginilo iz našega življenja.«

Crash - Ballard, Baudrillard in Cronenberg
 / 25. 5. 2014
 V postmoderni transcendenca ni mogoča. Četudi zadnji vrhunec modernizma še doseže zmago nad soncem in izbruh realnega razdeja struktro, Ballarda, kot rečeno, zanima zgolj raziskovanje sedanjega sveta in njegovih možnosti, ne pisanje fiktivne prihodnosti. Če le nekoliko spremenimo besede Baudrillarda, ki se sicer nanašajo na Trk: »Stolpnica je naš svet, nič v njem ni 'izmišljenega': vse v njem je hiperfunkcionalno, arhitektura in nasilje, tehnika in smrt, spolnost in fotografski objektiv, Stolpnica je kot velik sinhronizirani simulirani stroj: torej pospešitev naših lastnih modelov, ki nas obkrožajo in so premešani in hiperoperacionalizirani v praznini. (…) V Stolpnici ni več fikcije in realnosti, hiperrealnost izniči obe. V tem je, če že obstaja, naša današnja znanstvena fantastika.«

Vendar pa izgleda, kakor da se Ballard že pred Baudrillardovo teoretizaicjo dobro zaveda implikacij svojih del. Roman Stolpnica ima posejanih dovolj indicev, da ga je mogoče brati kakor manifest postmodernizma ali alegorijo o propadu modernističenga projekta. Stolpnica je modernistični babilonski stolp, kjer realno ne vodi več k transcendenci sveta, temveč obstaja zgolj kot simulaker realnosti, do katere ima bralec, živeč v postmodernem svetu brez realnosti, dostop le še z branjem Ballardovih romanov.

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness