Business As Usual

Business As Usual

Recenzija izdelka
5. 11. 2015 - 13:00

Aleš Šteger je avtorska funkcija. Je eden od chiefov literarnega polja, ki je organizirano - o čemer se nihče ne more več slepiti - kot nekakšna plemensko-mafijska zveza in kot država v državi. S tem spominja na številna druga polja postsocialističnih, še posebej srednjeevropskih družb. Nenazadnje spominja na gospodarstvo teh družb. Ob posplošitvi bi lahko rekli, da je Aleš Šteger tajkun tega polja, o katerem se v progresivnih krogih in v velikem delu polja samega spleta podoba, ki jo najbolje ponazorijo znameniti Prešernovi verzi: "Lani je slepar starino / še prodajal, nosil škatle, / meril platno, trak na vatle, / letos kupi si grajšino." Ravno ta podoba pa prikriva neko podebeljeno resnico o tej avtorski funkciji: kolikor zanjo velja ta podoba, velja tudi, da je ta avtorska funkcija samo epifenomen strukture. Šteger je lahko Šteger samo zato, ker mu to omogoča samo literarno polje, da prikrije serije sorodnih, vendar manj očitnih dejavnosti, s katerimi je prepredeno.

Česar se na nek pervertiran način, skozi določeno nezavedanje, zaveda v pesniškem nezavednem tudi on sam. Kot v pesmi Ljubljana iz pričujoče zbirke, ki jo najdemo v ciklu, v katerem so posamezne pesmi naslovljene z imeni znanih svetovnih mest: "Že dvajset let spremljam / Bitko sršenov / Nad praznim smetnjakom. / Pod njegovim zarjavelim dnom / sem doma." Zavedanje je v tem, da Šteger res deluje, kot bi bil pod smetnjakom, in nam s to podobo topološko odpre možnost za razumevanje dejanske situacije; v resnici se sršeni - če jih razumemo kot agense polja, ki se gibljejo nekje na sredini hierarhije - vrtinčijo pod praznim smetnjakom, on pa je doma nad njim.

Ravno zato bi bil kot recenzent zelo vesel, če bi v Štegrovi zadnji zbirki našel izjemne verze. S tem bi se izognili določeni banalnosti povprečnega pljuvanja, ki ga generira njegova avtorska funkcija, obenem pa bi presegel lastna pričakovanja - pričakovanja o korektni, ampak popolnoma nevznemirljivi poeziji. Ravno simbolni kapital takšne poezije lahko podpira ves biznis, ki poteka v ozadju. A žal se to ne zgodi in pričakovanja so v veliki meri uresničena.

Kot je videti v navedenih verzih, seveda ne gre za popolno pomanjkanje talenta, kot bi si kdo želel. Pravzaprav je Šteger na več mestih že dokazal, da zna pesniti. A kaj, ko se večino časa trudi, da tisti verzi, v katerih se dogaja nek dim, nekaj v jeziku tli, ne bi nikoli zagoreli. Našli ne bomo nobenih neologizmov, nobenih skladenjskih invencij, nobenih multipliciranih podob, ki bi se kalejdoskopsko vrtele pred nami. Vsa poezija je striktno zamejena z industrijskimi kriteriji. V krajšo pesem sodi ena prevladujoča podoba. V daljšo pesem sodijo serije podob, ki pa se med seboj ne prepletajo dialoško, ampak je njihov namen zgolj zmesti povprečnega bralca z znanim imaginarijem, v katerem se bo domačno raztopil, misleč, da bere avantgardo.

Malomeščanski literarni naraščaj, ki mu alfa in omega umetnosti predstavljajo čustva, bi mogoče pozdravil določeno iskrenost nekaterih verzov, v katerih se domnevno izpoveduje lastno psihopatsko osamljenost: "Si bil zraven? / Ja, reče glasek. // Si počel tudi ti / Iste hude reči? // Ja, reče glasek. / Jočeš. // Kje so, da bi ti / Odpustili? // Si res edini na celem svetu? / Glasek molči." Mi, bolj uvedeni v plemeniti machiavelizem, pa se samo vprašamo: What the fuck? Ne da bi bili iskrenost in avtentičnost kriterij dobre poezije, prej obratno, ampak tudi če je to bil namen te pesmi, je propadel na celi črti. Nihče, ki ob branju teh verzov aktivira svojega duha, ne bo nasedel, da gre za perverzno izpoved psihopata. Videl bo naslednje: nekoga, ki se želi osamljenim mamkam prikazati kot ubogi psihopat, ki ga lahko pocrklja ravno ona, preko teh verzov uvedena v njegovo skrivnost. Recimo. Takšna pesem že nakazuje izžemanje pesniškega momenta iz končnega produkta. Na industrijskem tekočem traku zavije v drugo smer.

Skoraj popolno odsotnost pesniškega momenta pa lahko najdemo v verzih, v katerih se Šteger loteva na eni strani prodajanja mistifikatorsko mističnih bučk iz azijske duhovnosti in na drugi strani nekakšne mešanice preparirane družbene kritike, recimo banalne vsesplošno prisotne kritike potrošništva, za katero se pretvarja, da jo na nekih mestih blago ironizira. Oba trakova sta namenjena direktno v stanovanja japijev in hipsterjev. Ampak tja verjetno ne prideta.

To pa je glavna ironija in vrednost takšne Štegrove poezije. Obstaja zato, da bi opravljala neko funkcijo znotraj avtorske funkcije, vendar ji tega v resnici ni treba početi. Skoraj nikoli ji ni treba priti do dejanskih japijev in hipsterjev in večinoma je dovolj zgolj, da je natisnjena. Nekaj od tega se potem prevede in se širi po globalnih umetniških biznis mrežah, kjer je dvakrat prebrano in enkrat citirano, potem pa gre, predstavljam si, v odmet. Kot takšna je neke vrste čista fikcija - in to mislim tudi v anglosaksonskem smislu literarne pripovedi. Da, Nad nebom pod zemljo je pesniško nezanimiva zbirka, zanimiva pa je kot element naracije. Naracije, katere glavna protagonistka je avtorska funkcija Aleša Štegra. Business as usual.

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Fakin awesome!

Aja, pa tale "avtorska funkcija" se ne dogaja samo pri pesništvu, ampak tudi pri prevajanju; folk kar nekaj prevaja samo zato, da se nekaj prevaja, pa da si lahko na CV napišejo "prevajalec", pa da, jasno, črpajo sredstva. Nvm, morda je to moj lastni cinizem; samo kulturne industrije so kulturo res spremenile v neke tekoče trakove, kjer se zdi, da je glavni moto dela: "črpaj sredstva". Nanašam se pa na tale odlomek teksta: "Skoraj nikoli ji ni treba priti do dejanskih japijev in hipsterjev, in večinoma je dovolj zgolj, da je natisnjena. Nekaj od tega se potem prevede in se širi po globalnih umetniških biznismrežah, kjer je dvakrat prebrano in enkrat citirano, potem pa gre, predstavljam si, na odmet. Kot takšna je neke vrste čista fikcija - in to mislim tudi v anglosaksonskem smislu literarne pripovedi."

Hudo.

Naslov tega prispevka vsakič preberem Business Ass Usual. Prav neka možganska anomalija se mi pojavi in ne morem drugače.

Odličen zapis.

Šteger kot tajkun - posrečena primera, ki zadene bistvo.
Vseeno pa se mi zdi, da iz teksta razen o Štegrovi avtorski podobi in o tem, kateri japiji in hipsterji vse jo bojo prebirali (omenjena dela predstavljata celo dobro četrtino besedila), ne izvemo kaj dosti. Pljuvanje po nekem delu seveda bolj pritegne bralce kot neka mlačna kritika, ampak od recenzenta bi vsekakor pričakovali nekoliko več strokovnosti in kritičnega uvida.
Btw, tudi meni gre Šteger blazno na živce, ampak - hej, tole ni pa za nikamor, no ...

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.