Čakajoč na kakšen ambicioznejši prevod iz sodobnejše produkcije v angleščini smo molji zagrizli v enega izmed lanskoletnih nagrajencev franšize Man Booker. Nagrada je bila namreč prvič podeljena severnoirski avtorici, in sicer Anni Burns. Pa kaj ga spet serjemo s temi nagrajenimi deli? Za razliko od slovenske osrednje nagrade za roman, ki se podeljujejo glede na trenutni power play med pisatelji, ki so hkrati kritiki in v tesnih povezavah z založniki, je Man Booker institucija, ki ne vpliva zgolj na prodajo, ampak na delež izposoj, prevodov v tuje jezike, delež v medijskem prostoru itn. V zadnjih letih je bila nagrada podeljena tako bolj eksperimentalnim formam romana, kot je recimo Lincoln in the Bardo Georgea Saundersa, kot tudi romanom, ki opisujejo svet marginaliziranih skupnosti. Sem spada roman Sellout Paula Beattyja, o katerem smo že pisali, in tudi pričujoči roman. Majhen korak za komisijo, velik za bralsko skupnost. Mogoče bi si morali to kot moto vzeti člani prenekaterih komisij za nagrajevanje …

Če se vrnemo nazaj k romanu Anne Burns z naslovom Milkman, torej Raznašalec mleka, Mlekar. Za britanski, severnoirski in irski trg je izšel lani, letos pa se mu obeta izid tudi v ZDA. Začnimo torej s tezo, da Milkman ni preprost roman. Najprej zato, ker ga izpisuje izključno monolog protagonistke. Nič takega, česar ne bi že videli, boste rekli. In prav imate, toda prva čudnost tega monologa je tako rekoč odsotnost premega govora. Če je že uporabljen, spominja na odvisni govor, saj ga vseskozi spremlja protagonistkina evalvacija znotraj monologa. Protagonistka ni gluha, tudi nema ni, da ne opazi in se ne odziva na zunanje dejavnike – znotraj sebe veliko govori o tem, kako bi se rada odzvala, a se to le redkokdaj manifestira v njeno zunanje delovanje. Protagonistkina nezmožnost postuliranja česarkoli v svojo zunanjost je neprijetna in ne obeta veliko, toda dogajanje se vseeno nadaljuje. Naprej ga nosi nekakšna zunanja sila, ki ima na protagonistko največji vpliv – govorice.

Prva zagonetena mreža dogajanja je kakopak protagonistkin monolog, druga so govorice, ki pravzaprav peljejo samo zgodbo naprej. Protagonistka je osemnajstletno dekle, na katerega vrže oko Mlekar, enainštiridesetletni plenilec. Med njima ne pride do nobene resne interakcije, toda že samo dejstvo, da sta bila videna skupaj, vrže mesto v kaos. Naenkrat vsi vedo bolje od protagonistke, kaj se tu zares dogaja: afera med poročenim seksualnim plenilcem in pohotno najstnico. Razvoj dogodkov je tudi za bralca svojevrsten preizkus - komu verjeti, kaj je resnica. Seveda je jasno, da dekle te afere ni imelo in je noče imeti, toda govorice dosežejo stopnjo resnice. Najjasneje se to vidi v dialogu protagonistke ter njene najboljše in najstarejše prijateljice, saj niti ona ne verjame več v možnost, da se gre dejansko za govorice. Eh, govorice, kaj pa je to takega, saj tudi pri nas vsi vemo, ko-s kim–kako–zašto. Že res, toda pogledati je treba globlje, kaj so vzvodi, zaradi katerih govorice postanejo resnica.

Odgovor se v romanu ponuja v nenavadni predstavitvi sveta. Obstaja seznam prepovedanih oziroma sumljivih imen za dečke in deklice. Liki v romanu celo nimajo imen. Prav tako znotraj romana ni nobene prostorske ali časovne razmejitve: obstaja kraj tukaj, sumljive četrti, dežela »čez-vodo«. Policija ni tu, da bi ljudi ščitila, ampak zato, da za njimi opreza, prav tako bolnišnica. Stanje sveta je nekako predčloveško, človek je človeku volk. Kje smo to že srečali, razkrivajo nekatere jezikovne posebnosti jezika – angleščina je zgolj minimalno začinjena z nekaterimi irskimi izrazi. Konkretno se izkaže, da je svet romana pravzaprav zgodovinsko dogajanje v sedemdesetih v Belfastu, v katerem je prišlo do gverilske vojne med Irsko republikansko armado ter britansko vojsko in lojalističnimi paravojaškimi enotami. Vendar pa je prav s tem, da ni vse povedano, ampak zgolj nakazano, dogajanje v romanu toliko resničnejše in bližje katerikoli zgodovinski situaciji.

Čisto konkretno nam prihaja na misel iniciativa gibanja #MeToo, ki v svoj narativ vključuje zgodbe žrtev spolnega nasilja. Raznašalec mleka je star 41 let, je poročen, a hkrati tudi znan po svoji neprikriti strasti do deklet. Vsako srečanje je predstavljeno kot ultimativni katastrofalni konflikt – četudi gre vseskozi za bežna srečanja, pa ravno protagonistkin monolog razkriva vse razsežnosti vsakega. V svetu, kjer so vsi na preži za vsemi, skrivalnice niso možne – za srečanja skorajda takoj izve mož protagonistkine prve sestre, njegove govorice pa ob vsesplošnem negodovanju nad protagonistko dobijo krila. Bolj kot same govorice jo prizadenejo srečanja, ki so očitno seksualne narave. Vseeno pa je to zgolj eno izmed nasilij in dejansko bi z osredinjanjem zgolj okoli njega konflikti povozili velik del romana. Problem namreč ni samo spolno nasilje, ki je mogoče najbolj eksplicitno in na katerega smo zaradi ozaveščanja najbolj pozorni, ampak že nasilje kot tako.

Nasilje je pravzaprav že vsak nezaželen vdor v posameznikovo osebnost. Protagonistka se proti koncu odtuji od sebe, saj ponotranji vse govorice, ki jih skupnost širi o njej. Zato nazadnje vseeno vstopi v Mlekarjev bel kombi, četudi se ji gnusi. S tem izključi svoj narativ, a se hkrati poenoti s tistim, ki ji je ukazan že od začetka. Mlekar je naslednji dan ustreljen, noben ne ve točno zakaj, kaj šele kdo ga je, govorice o njegovi aferi s protagonistko pa vseeno ostanejo. Vprašanje, ki prav tako ostane, je, ali se je v takem okolju mogoče vrniti k sebi. Primer protagonistkine matere, ki se kot petdesetletna ženska vrže v afero z dejanskim raznašalcem mleka, sicer mladostno ljubeznijo njene najboljše prijateljice, kaže, da je mogoče. Ljubezen ni toliko čustvo do izbranega drugega človeka, marveč je bolj vrnitev k sebi. V tem je protagonistka pravzaprav že vseskozi zmagovala. Ne gre za klišejsko držanje lastnih načel, ki privede do pozitivnega zaključka, ampak bolj za osebno držo, ki preferira mir pred samim seboj bolj kot mir pred drugimi.  

Milkman je roman z malo dogajanja, a veliko besedami, ki razpirajo več označevalcev, od bildungsromana do zgodovinskega ali ženskega. Oblikovan je prek kompleksne strukture, ki ni ne krožna, ne linearna, in zgodovinskega momenta, ki nas spominja na slovenskega, s čimer ustvarja izrazito nelagodje. To pa je eden izmed ključnih sentimentov, ki vleče govor o literaturi naprej. Vsa literarna produkcija se očitno še ni vdala v klišejske medle konce ali žanrsko pisanje, kar je dobrodošla novica.