»Umetnost mora ponuditi občutek, da je svet neznosen«
Med 10. in 12. junijem se je v Ljubljani mudil francoski pisatelj Édouard Louis, katerega delo, diskurz in sprejem lahko opišemo zgolj z besedo fenomen, tako kot je to v Objektu meseca leta 2019 že storila sodelavka Ana Lorger. Od objave svoje prve knjige leta 2014 je njegovo – sprva zgolj pisateljsko – delo prodrlo na vse ravni kulturnega dogajanja, in tudi v sklopu njegovega obiska v Ljubljani je pripravil predavanje, podpisal nekaj sveže prevedenih knjig, si ogledal gledališko predstavo, nastalo na podlagi njegovih del, in dokumentarni film o sebi, po katerem je opravil pogovor.
V današnji Kulturni kroniki sprva prisluhnite komentarju k dogajanju in novi knjižni izdaji, ki ga je pripravil Metod; nato intervjuju z Louisom, ki sta ga opravili Laura in Nastja; za konec pa še pogovoru z režiserko gledališke predstave Opraviti z Eddyjem Julijo Urban.
oglejte si intervju z Louisom;
prisluhnite intervjuju z dramaturginjo in režiserko.
Kako v Sloveniji prideš do knjižne izdaje? Kratek odgovor: poznaj prave ljudi. Vendar tu ne mislimo zgolj založnikov, temveč odločevalce na vseh ravneh založniške piramide, od tiskarjev do ministrice za kulturo. Če pa knjiga, ki jo želiš izdati, podarjenemu odločevalcu gleda v zobe, je poznanstvo še toliko pomembnejše. Vzemimo za primer Založbo ŠKUC, ki že dobrih 50 let dosledno prevaja in izdaja izvirne romane, zbornike in poezijo, ko pride do vprašanja financiranja pa se vselej zalomi. In tako nas je tudi letos doletela vest, da je Javna agencija za knjigo ŠKUC-u – tako kot nekaj drugim založbam – oklestila financiranje za 30 %. Kot je predsednik društva ŠKUC zapisal v protestnem pismu, je komisija v odločbi trikrat ugotovila »fokus« Založbe na LGBT temah in poudarila, da je predvideni program »zamejen na eno tematsko nišo literarnega ustvarjanja.«
Tu nas zamika spogledovanje s trditvijo, da moraš poleg poznanstev biti rojen v pravi odstotek sveta, ker pač patriarhat, vendar – kot nas opozarja delo ene od pisateljic, ki dosledno objavlja pri založbi, Nataše Velikonja: Konkretne odločitve vselej sprejemajo konkretni posamezniki, s konkretnim dostopom do konkretnih dobrin.
Oglejmo si zdaj še nasprotni primer, ki ga v spremni besedi k sveže izdanemu prevodu knjige Pogovor o umetnosti in politiki Kena Loacha in Édouarda Louisa orišeta urednica Založbe *cf. Amelia Kraigher in profesor na AGRFT Branko Jordan, citiramo: Ali je v kontekstu strogo načrtovanih in prepogosto precej togih protokolov ter pravil … mogoče v nekaj dneh prepričati odgovorne, da se odzovejo na ad hoc preblisk … da bi Édouard Louis še v letošnjem študijskem letu obiskal Slovenijo? … Kaj pa če bi ob Louisovem junijskem gostovanju natisnili tudi drobno dialoško knjižico … z naslovom Pogovor o umetnosti in politiki?! [...] Povsem vsakdanja situacija februarskega dopoldneva ob kavi na Novem trgu v Ljubljani je danes dobila čudovito materialno razsežnost. Konec citata.
Ob vsebini knjige, ki obravnava večplastnost in prepletenost dominiranosti in nasilja kot njene posledice je – sodeč po prebranem – bistvo Louisovega pisanja avtorjema spremne besede, ki sta soorganizirala tudi njegovo gostovanje, ušlo. Očitek še bolj podkrepljuje občutek, da je bil poudarek bolj kot na vsebini gostovanja (o uprizoritvi in filmu bomo nekaj besed rekle še kasneje) na gradnji plehkega prestiža. Namesto težko pričakovanega Louisovega novega romana Monique s'évade je bil preveden 48-stranski malenkostno dopolnjen transkript televizijskega intervjuja med režiserjem in pisateljem. K širšemu občutku trenutne modnosti Louisa pa napeljuje tudi dejstvo, da je bila knjiga s sorodnimi motivi Vrnitev v Reims Didiera Eribona v slovenščino prevedena 13 let po izidu izvirnika, Louisovi romani pa so objavljeni praktično še vroči.
V prevedeni knjižici v bistvu ne gre za Louisovo literaturo, ampak njegovo razmišljanje o svoji literaturi in njenem poslanstvu, zato si na tej točki tudi sami dovolimo nekoliko širši razmislek. »Javni diskurz ne odslikava resničnih problemov in stisk,« zato – tako Louis: »Vprašanje torej ni, kako pokazati, temveč kako ljudi soočiti z dejstvi«. Stavek zajema bistvo Louisovega razmišljanja o literaturi, — kako težave posameznic orisati kot neizpodbitna dejstva in njihovo zazankanost v družbene mehanizme: »Jemljem primere iz svojega življenja, ne zato, ker bi hotel govoriti o svoji družini kot o kakšnem zgledu, temveč zato, ker s pomočjo tega osebnega vidika čutim, da se lahko bolj približam resnici«. S tem vzniknejo širša vprašanja o etiki in estetiki, izrekanju in poziciji avtorja, ki se jih v intervjuju z avtorjem, ki sledi, podrobneje dotakneta Nastja in Laura.
Louisovega pisanja pa kljub zavzemanju za ponižane in razžaljene ne moremo opisati za klasično marksistično, kar je nemara še najbolje prišlo do izraza ob njegovem predavanju o pobegologiji oziroma »umetnosti pobega«. V njem Louis predstavi primere svoje matere, ki je po pobegu od nasilnega moža končala s še enim nasilnim moškim; svojega brata, ki ga je zaradi nezmožnosti pobega od realnosti, v kateri je živel, ubil alkohol; ter sebe, ki je – da ne bi umrl – pobegnil oziroma se asimiliral v meščansko družbo. Končal pa je na poziciji, ki bi ji dandanes tudi najraje ubežal. Četudi Louis zagovarja ukinitev privatne lastnine, je tudi v sodobnih levičarskih krogih nekoliko kontroverzen. Ne podpisuje se namreč pod marksistično krilatico, da bo po tem, ko bodo razmere postale nevzdržne, neizbežno prišla revolucija, temveč zagovarja socialni korektiv, ki bi na sistemski ravni olajšal tovrstne pobege. Ideološkim nestrinjanjem navkljub, tudi s takšnimi gestami avtor podkrepljuje nevzdržnost aktualnih sistemov, ki jih z izvrstno neposrednostjo popisuje.
Louisu sicer ne umanjka dobrodošle refleksije. Kot je zapisala ena od domačih družbenokritičnih pisateljic – ki po uvodno izpostavljenih navedbah za razliko od Louisa v Sloveniji nima ustrezne infrastrukturne podpore – Nataša Velikonja: »Ob današnji eksploziji družbeno kritične literature bi bilo dobro upoštevati, da si neoliberalizem mirno prisvaja kritiko za lepšanje svojega demokratičnega, participativnega videza, ki prikriva avtokratsko stvarnost.« Zato, tako Louis, je vselej vredno poudariti, da je vsakršen izgovor za diskusijo o tovrstnih temah dober. Celo nujen. Na vprašanje, ali njegove knjige lahko dosežejo navadne delavce, odgovarja: »Mislim, da se umetnik ali umetnica nikdar ne moreta zanašati na nekakšne vnaprejšnje danosti oziroma da si morata vselej krepko in odločno prizadevati za vidnost in slišnost svojih diskurzov in bojev, zato je nadvse pomembno, da grejo umetniki na ulice, da demonstrirajo, zavzamejo politično stališče, se angažirajo, intervenirajo na srednjih šolah in univerzah, na primer. Tega ne vidim kot kakšen dodatek […] umetniškim dejanjem, temveč kot sam umetniški postopek.«
Louis v Ljubljani ni požrl svojih besed. V kratkotrajnem obisku je dal vsaj štiri intervjuje, predavanje, ogledal si je predstavo in film ter po slednjem izvedel še en pogovor. No, k natrpanosti njegovega urnika smo prispevale tudi me.
V današnji oddaji ste kot glasbeno podlago poslušale skladbo Beat Mekanika, Dirty Dog (vir: Free Music Archive, Licenca: CC BY).
Dodaj komentar
Komentiraj