Vnovič se prepletamo in zapletamo in kot že tolikokrat poprej smo se tudi pri današnjem moljevem kosilu znašli v vrtincu pestrega opusa Fjodora Mihajloviča Dostojevskega. V iskanju očesa orkana smo se oprijeli začetkov njegovega ustvarjanja. Spomladi leta 2020 je pri založbi Goga namreč izšla prenovljena izdaja Peterburškega letopisa in Belih noči.

Prvi del je zbirka petih feljtonov, za pisanje katerih je Dostojevski poprijel spomladi leta 1847. Kljub začetnemu zanosu je redno pisanje opustil, saj se je tudi v tem oziru že od samega začetka razlikoval od ustaljene manire svojih rojakov in sodobnikov. Drugi del izdaje v prevodu Urše Zabukovec predstavlja kratka pripoved, sestavljena iz šestih vložkov, ki orisujejo širši kontekst. Zgodba v primerjavi s publicističnimi feljtoni ne posega toliko po samoironiji in splošno ironičnem slogu, bolj se posveča konceptualnemu razvoju tipa človeka, ki je v dovršeni obliki značilen za njegova zrelejša dela. Ob branju se kar sama vsiljuje podoba izoliranega, trpečega in razpadajočega Raskolnikova iz Zločina in kazni ali Ivana Karamazova iz avtorjevega zadnjega romana Bratje Karamazovi.

Bralec se ob vstopu v specifičen svet Rusije 19. stoletja najprej znajde v spomladanskem Petrogradu. Za nekoliko skeptičnega pripovedovalca pomlad vsiljujoče tradicionalno signalizira čas ljubezni. Kljub grenkim opisom petrograjskega življenja in ironizirajočim karikaturam družbenega dogajanja, med vrsticami spremljamo neprekinjeno nit posebne vrste naklonjenosti Dostojevskega do iznakažene evropeizirane prestolnice. Pisatelj dogajanja ne spremlja fatalistično, temveč sočustvuje z ruskim ljudstvom, neusmiljeno vrženim v goltance evropskih volkov. To se je namreč pod pritiski zahoda na vse pretege branilo sesutja samega vase. 

V feljtonih se ukvarja s problematiko nacionalne identitete, za katero se zdi, da je čez noč izpuhtela v zrak. Nadomestila jo je slabo usklajena spojitev različnih narodnostnih izložbenih oken Evrope. K temu občutju prispeva tudi pisateljeva sposobnost pronicljivega patentiranja tipov značilnih predstavnikov različnih družbenih sfer, za profiliranje katerih velja, da sega onkraj narodnostno pogojenih ločnic.

Kljub pomanjkanju vsebine, na katero naleti ob podobi someščanov in samega mesta, v njem ne prepoznava dokončne izmaličenosti. Upira se ostrim kritikam, ki jih Zahod podaja o Rusiji, zato v Peterburškem letopisu tudi ne prizanaša potopisu francoskega potolazca Marquisa de Custina. Loti se ga sicer posredno, saj je bilo Francozovo delo v Rusiji zaradi ostrih obsodb prepovedano. Tako v prestolnici kot tudi v širni Rusiji je namreč de Custine prepoznaval umetno tvorjenega mutanta, v ruski avtokratični vladavini pa represiven aparat izkoriščanja že tako izčrpanega naroda. Norčeval se je iz carja Nikolaja I. in iz ruskega plemstva. Zanje je trdil, da privzemajo ravno dovolj evropske razvijajoče se miselnosti, kot je je potrebne za napajanje njihove sicer divjaške razuzdanosti. Kot taki naj se ne bi bili nikoli sposobni povzdigniti na resnično kultivirano raven evropskega meščanstva. Nasprotno pa Dostojevski prizanaša ruskemu ljudstvu, ki se lovi na precepu tega, kar je bilo, in tega, kar postaja.

Prevajalka v spremni besedi k tako označeni kalilnici sloga, tipov in idej kot osišče feljtonov postavlja misel, da živeti pomeni iz sebe ustvarjati umetniško delo. A vendar je slednje realizirano le v odnosu do sveta, zato se mora z njim nujno stikati, prepletati in ga nadaljevati. V tem delu Dostojevski prvič začne naslavljati delikatno tematiko vprašanja rustva, pri čemer se ne sklicuje niti na slovanofile niti na evropocentrični pol ruske inteligence, temveč stoji med svojim narodom. Loti se mnogo zahtevnejše naloge kot le oblikovanja samega sebe, svojega sloga in ustvarjanja. Z razumevanjem in odločnostjo skuša zarisati opredeljujoče poteze samega rustva. 

Na vprašanje povezovanja razdeljenega ruskega naroda poskuša odgovoriti V Belih nočeh. V krajši pripovedi opisuje štiri snidenja brezimnega sanjača in mladega dekleta, Nastenjke, v katero se kljub zaprisegi zgolj bratske naklonjenosti zaljubi. Nastenjka vse štiri noči čaka na izbranca, čeprav tudi sama omahuje zaradi naklonjenosti do novega prijatelja. Četrti večer se zaročenec vrne po dekle, kar izgubljenemu sanjaču stre srce. A vendar mu sočasno omogoči odcepitev od razbitih okruškov starih idealov in ga poveže z dejanskostjo. Dekle v pripovedi izpostavlja bratsko ljubezen, ki jo prepoznava v odnosu s sanjačem, in po kateri hrepeni tudi v interakciji z drugimi. Deluje kot prenašalka ideje sloge in bratstva, torej vključujoče ljubezni za vse v nasprotju z izključujočo ljubeznijo izolirane celice dveh posameznikov. Sanjač na drugi strani predstavlja primer duševne izolacije, ki se poraja zaradi pomanjkljivega stika z okoljem in dejanskim življenjem. Je tip človeka, ki je hkrati razvojna stopnja in model niti ne tragičnega, še manj komičnega, v skrajnem primeru v svoji bedi bednega človeka. Je ranjena duša, preslabotna, da bi si drznila spregovoriti tudi le z žensko na cesti. Tista duša, ki jo že sama misel na samo misel o takšnem dejanju požene v blodni vrtinec samopomilovanja. V sanjaču sta strnjeni krhkost in beda, ki nam ju predoča Dostojevski tekom svojega celotnega ustvarjanja.

Posameznik, ki sebe in ves svet doživlja na izključno domišljijski ravni, je stvarnosti priročna marioneta, samemu sebi pa kvečjemu le še bežna senca spomina življenja. Kljub temu Dostojevski ne posega v sanjačevo duševnost, doživlja ga kot nekoga, ki ga je sicer nekoč poosebljal, a se od njega poslavlja kot od nujne stopnje v procesu posameznikovega razvoja. Če ti deli označimo za kalilnico avtorjevega sloga, potem je sanjač prototip tistih likov, ki jih v poznejših, zrelejših delih Dostojevski privede do skrajnosti. Tistih primerkov, ki se v svojem doživljanju sveta popolnoma ločijo od družbe in mesijansko povzročijo lasten razkroj. A vendar naš sanjač v teh štirih nočeh ne prestopi rubikona. Dostojevski ga uporabi za umestitev vse bolj izstopajoče ideje bratstva in vključujoče ljubezni. Torej takšne, ki bi v slogi povezala celoten narod. Njenega udejanjenja še ne uspe formirati, zato misli tudi ne uspe materializirati ‒ za to bi potreboval vsaj še en obsežen roman.  Moč za ponovno integracijo izključenca v družbo Dostojevski prepoznava v medčloveškem odnosu, a vendar izpolnitev obetov ljubezenske naklonjenosti drugega ni dovolj. Sanjač mora ponovno vstopiti v realnost in se v njej soočiti s samim seboj. Razplet krajše pripovedi predstavlja začetek postopnega vpenjanja posameznika v tkivo najprej omejene celice dveh in postopoma celotnega organizma. 

Zapletala se je vajenka Lara.