V današnjem Kosilu se bomo posvetili Radiografiji. To je nabor tehnik, med katere spada poslušalkam dobro poznano rentgensko slikanje, a za našo oddajo je ključen metaforični pomen. Radiografija je tehnika, ki nam pomaga uzreti tisto, česar sicer ne bi videli. Na to simboliko nam verjetno namiguje Bine Debeljak, ki je lani pri Cankarjevi založbi izdal svoj kratkoprozni prvenec Radiografije. Naslov ob branju zbirke razumemo tako, da nam kratke zgodbe želijo ponuditi uvid v človekovo bivanje, kot nam rentgen pokaže zlomljeno rebro. Debeljakova pisava v svoji metaforiki sicer ni tako neposredna kot naslovna metafora. Tudi teme, ki jih odpira, niso jasne kot zlom kosti – nanje ne moremo pokazati s prstom kot na črnino na rentgenski sliki. 

Ključna tema zbirke je odnos med posameznikom in družbo, ki ji domnevno pripada. V središču zgodb so na različne načine odtujeni posamezniki in njihovi poskusi ponovne vključitve v skupnost, ki so že v svojem začetku spodleteli. Vse je tuje. Občutja protagonistov – kar sta večinoma odtujenost ali občutek brezsmiselnosti – so podana skozi mešanico zgodbe in refleksije. Zgodba pa je večinoma samo kratek nastavek za refleksijo, konkretizacije dogajanja je zelo malo. Prevladujejo predvsem esejistični monologi, ki jih navidezno izrekajo protagonisti, ampak pravzaprav niso vezani na mišljenje posameznega lika. Vzpostavljajo ločeno raven, ki ima pretenzije po univerzalnosti. 

V večini zgodb so tako liki zaradi pomanjkanja umeščenosti v prostor abstrahirani oziroma so zgolj forma, skozi katero se izraža univerzalizirana misel. Debeljak šele skozi različne zgodbe izoblikuje bolj ali manj stalen psihološki profil protagonistov in s tem njihov enovit duhovno-nazorski svet. Protagonisti so ujeti med občutkom izumetničenosti socialnih stikov ter potrebo po družbenosti in intimnosti. Ta razpetost, ki bralkam kaže senzibilnost likov, je skorajda stalnica Debeljakovega prvenca. Likom, ki jih skozi zgodbe skorajda ne spoznamo, ravno takšni ambivalentni odnosi med njimi preprečujejo, da bi kot literarne osebe povsem zdrsnili v abstrakcijo mišljenja. Njihova odtujenost tako deluje precej bolj živo.

Avtor ustvarja občutek odtujenosti predvsem s potujitvijo na ravni izražanja. Išče namreč nove načine poimenovanja človeka in njegovega izkustva, kot so »določen človeški člen v verigi dogodkov« ali igrivo »subjektek«. A ti izrazi v zgodbah ne zmorejo organsko potujiti človeške izkušnje, ker iz sobesedila s svojo pretiranostjo izstopajo. Prav tako izstopa tudi namerno kršenje slovnice, na primer: »nisva rabila vedeti«. Takšne fraze – ker privzemajo knjižno slovnično obliko – v besedilu obvisijo nekje med knjižnim in pogovornim jezikom, ta vmesnost pa besedam odvzema avtentičnost. Namesto pogovornega jezika so slišati kot slogovni zdrs, ki ga je mogoče preprečiti. Avtorjev slog je najmočnejši tam, kjer je potujitev subtilna in kjer izbira nezaznamovane ter še neizrabljene besede istega – večinoma knjižnopogovornega – registra. Ta slog najbolje deluje na mestih, kjer se pripoved igra s podobami namesto z obteženostjo besed in konceptov.

Že Debeljakova pisava sama je obtežena, je nasičen tok, poln stranskih opomb in ponavljanj. Gostoto besed poudari zelo redka uporaba končnih ločil, ki jih nadomeščajo vejice in podpičja. Brez odstavkov in ločil lahko bralke hitro zdrsnejo skozi zgodbo in se malodane zaletijo ob njen konec, ki večkrat prinese preobrat. V zgodbah S katerega okna? in Herbarij je končni preobrat še najbolj očiten, saj se v zadnji povedi šele zares zgosti pomen zgodbe – protagonist pokaže samokritičnost. Poanta na koncu? Čaki, a ni Raymond Carver, idol ameriške kratke proze, pisal prav o tem, da to pogosto deluje le kot poceni retorični trik? Lahko bi si preprosto odgovorili, da je Carver pač drugačen pisec — minimalističen, brez esejizacije. Ampak ni nam treba ostati le pri tej misli. Debeljak se namreč uspešno izogne temu, da bi bil obrat na koncu zgodb zgolj nepričakovan ali celo neumeščen zasuk dogajanja in s tem poceni poskus, da ulovi bralke. Konec Debeljakovih zgodb običajno ni čustven pretres ali ogorčenje, ampak ključni hermenevtični element, do katerega vodi celotna pripoved. 

Radiografije lovijo ravnotežje med pripovedjo in esejizacijo – torej približevanjem formi eseja –, a slednja vselej prevlada. Refleksivni odseki poleg že omenjenih družbenih odnosov in odtujenosti prevprašujejo tudi literaturo, aktivizem in spomin. Motiv spominjanja nam avtor na primer v zgodbi Pravšnjost, njen spomin odpira skozi notranji dialog med protagonistom in osebo, kot si jo protagonist zamišlja. V tej zgodbi lahko vidimo paradigmo celotne zbirke. Pred bralko se razprostre esejistična refleksija, ki je ujeta v protagonistovo spominjanje njegovih preteklih debat, in tako tudi spomin prevprašujemo ujeti v subjektivnem svetu. Protagonist nas vključi v svoj svet in nas nagovarja: »A ne moremo si kaj, da ne bi hkrati jaz, mi, vi, vedeli, da so na koncu koncev ostali le spomini.« Na ravni branja se torej vzpostavi nova raven pogovora – med bralko in protagonistom. 

Debeljakova esejistična pisava ni nasičena le slogovno, ampak tudi vsebinsko. Poleg pomensko obteženih besed je v zgodbah veliko aforističnih povedi, ki same po sebi učinkujejo, ob njihovem ponavljanju pa se pisava dviga v veličino čiste univerzalnosti: »ni se mogoče umakniti nečemu, kar je nekoč že bilo, zato, ker smo vsi, prav vsi, vpeti v veliko verigo bivanja in se življenje enostavno ni začelo z nami.« Z nakopičenostjo aforizmov se izgubi vzpostavljena raven pogovora med bralko in protagonistom ‒ ni več prostora za odkrivanje, ampak nam ostaja le medlo kimanje. To pretiranost podkrepijo težke besede, s katerimi Debeljak opisuje absurd: »vse ostalo je povsem nepomembno, izenačeno z ničem.« S takšnimi konceptualnimi opisi je občutek sicer že diagnosticiran, besedilo — in posledično branje — pa sta osiromašena svoje plastičnosti. Debeljak nam ta občutja precej bolj nazorno pokaže s podobami brez že izrabljenih pomenov in s simboli: »Ker konec se pač ne zgodi s treskom, kot si misliš, kot si mislil do sedaj, ampak s cviljenjem, in človek je vedno zraven.«

Tkanje simbolističnih povezav je potencial Debeljakove literature, ki pa v prvencu ni v polnosti izkoriščen. V več zgodbah se lahko bralke izgubijo med različnimi odseki, ki ne sestavljajo koherentne celote, ampak ustvarjajo krogotok razmislekov. Takó sporočilo in pomen zgodbe pogosto ostajata povsem enigmatična ali pa – ravno nasprotno – preveč neposredno eksplicirana. V tistih zgodbah, kjer je vsebinski nastavek organsko povezan z esejizirano refleksijo, je tudi njen pomen močnejši. Torej tam, kjer se obe komponenti – dogajanje in refleksija – medsebojno dopolnjujeta tako slogovno kot vsebinsko, kar bralke pogrešamo tudi v ostalih delih zbirke. V nekaterih zgodbah so refleksivni deli namreč precej odsekani od dogajanja, zato se protagonistovo razmišljanje in delovanje ne povežeta v koherentno pripoved. Tiste zgodbe, ki deloma presežejo to fragmentarnost, odlikuje predvsem oris prostora, kar ne le konkretizira esejizacijo, ampak predvsem poda razpoloženje. S tem nastavkom simbolika in refleksija tudi zares vplivata na bralke.

Za konec se vrnimo k naslovni metafori radiografije: ali Debeljakov prvenec uvidi tisto, kar je sicer nevidno, in – predvsem – ali to uspe predstaviti bralkam? Čeprav zbirka razgrinja človekov odnos do sveta in do drugih, to ostaja ujeto v abstrakciji. Kljub temu da so zgodbe postavljene v subjektivni svet protagonista, so misli večinoma neumeščene in univerzalizirane, saj protagonistovemu svetu manjkata prostor in atmosfera. Zbirka Radiografije ohranja dnevniško mešanico dogajanja in refleksije, a bralke vendarle pogrešamo literarna sredstva, ki bi oboje povezala v organsko celoto in tako pripoved naredila bolj plastično. Debeljakove zgodbe imajo namreč naboj, ki ga slog še ne sproži. Imajo ritem, ki še ne steče. A obenem iščejo tudi stil, ki ga hiperprodukcija še ni izpraznila. 

Radiografijo je izvajala vajenka Laura, pomagal ji je mentor Marko.