Čeprav pozimi radi fantaziramo o toplejših krajih, se bomo revni kot cerkvene miši za zdaj morali zadovoljiti z domačim zapečkom. V tokratni oddaji vam predstavljamo pisanje Bineta Debeljaka. Zgodbe in pisanje so zanj nekakšen miselni aparat, ki omogoča distanciranje od afekta in njegovo razumevanje. Hkrati pa vsebujejo tudi nasproten nagon po izrekanju neulovljivega in nerazumljivega. Z razumom preobremenjeni jaz, ki se ne more ustaviti v svojem pojasnjevanju drugega, kakor da v svoji kompulzivnosti izreka molčeče nezavedno. Črtice so tedaj morda tudi monologi dveh aspektov osebnosti, ki se le zaradi besedne igre zdita kot samostojni osebi. Kljub univerzalistični intenci, ki temelji na avtorjevem prepričanju o majhnosti razlik med položaji posameznikov in veri v možnost sporazumevanja, je v črticah vendarle občutna tudi previdnost. Pretirani racionalizem izrekanja je lahko tudi kompenzacija za vse neznano in tuje. Ena osnovnih metod Debeljakove proze pa je – kljub nezmernosti razlagajočega jaza – tudi previdnost; povedati ravno prav. »Kako se lahko razkrivam, ne da bi se razkrinkal?«

______________________________________________

»Tu pa je čista groza; kot da bi se z ničem gledal iz oči v oči, kakšen užitek neki!, trpljenje, ko kadiš in kadiš, pri tem si izjemno produktiven, ampak še tistega minimalnega nikotinskega deleža, ki tvojemu telesu pripada, ne dobiš, ker za to enostavno ni pogojev [...]«

______________________________________________

Bine Debeljak: Povečava, Kako lahko beseda pomaga, Naj ostane med nami, Okrepčati se za naslednjo fazo, Do naslednjega zvonca

Glasova: Lenča in Špela

Tehnika: Linč