Dmitry Glukhovsky je primer avtorja ki uspe s prvencem, pa čeprav do uspeha ni prišlo takoj po napisani knjigi. Metro 2033 je Glukhovsky zaključil že leta 2002 in ga neuspešno ponujal založbam, ki romana niso želele objaviti. Zato pa je zadevo objavil kar brezplačno na spletu. Število bralcev je naraščalo iz dneva v dan, od njih pa je avtor dobil tudi marsikatere koristne nasvete in popravke, ki jih je upošteval pri končni verziji dela, v knjižni obliki objavljenega leta 2005.

S kombinacijo apokaliptične vizije sveta ter neraziskanih rovov moskovske podzemne železnice, o katerih že dolgo krožijo različne teorije, je Glukhovsky zadel v polno. Zdelo bi se, da je konec sveta že prežvečena tema znanstvene fantastike – pa vendar. Danes 32-letni poliglot in družbeni aktivist, čigar najljubša pisatelja sta sicer Bulgakov in Bradbury, je navkljub brezplačni spletni verziji prodal več sto tisoč izvodov Metroja, ta pa je bil preveden že v 34 jezikov.

Če je prvo poglavje naslovljeno Konec sveta, kaj torej pričakovati od preostalih 600 strani knjige? Lahko bi rekli, da se ta začne kot atmosferična srhljivka, nato postopoma preide v bildungsromansko odisejado in se zaključi kot aktualna antiutopija, pravzaprav pa se vse tri med seboj prepletajo in nimajo pravega začetka ter konca, prav tako kot živčevje metroja v katero so postavljene. Življenje po jedrski vojni, zaradi katere se nekaj tisoč preživelih ljudi v mračni, klavstrofobični atmosferi skriva v največjem jedrskem zaklonišču – moskovskem metroju, je le brezizhodno životarjenje brez svetlobe, v vlagi, kjer se gojijo gobe in prašiči, vsi pa hrepenijo po svetu v katerem bi lahko spet živeli tam zgoraj, kjer je življenje zaradi radiacije bodisi izginilo ali pa se izrodilo.

Dvajsetletni Artjom, junak zgodbe, se kot nekakšen izbranec v upanju na doživetje ali pa spoznanje poda na pot skozi predore metroja na drugo stran, v naselje Polis. Njegova misija pravega cilja nima – pomembno je potovanje samo, ki Artjoma iz necelovite osebnosti, ki na čase preveč filozofira in sanjari o svetu, ki ga nikoli ni dobro spoznal, spremeni v junaka z jasnim, četudi nihilističnim pogledom na svet. Ob njegovi poti spoznavamo na novo ustvarjeno družbo podzemlja – kalejdoskop frakcij, bodisi političnih, verskih  ali kakšnih tretjih – vsem tem pa je skupna potreba po ideologiji ali pa prepričanju, ki jim osmišlja svet, ter dejstvo, da so kot ljudje še vedno egoistični in destruktivni. Torej jih skoraj popolno samouničenje ni prav ničesar naučilo.

Glukhovsky grozljivo predstavi na način manj je več; nazornih podrobnosti ni, t.i. »nove življenjske oblike«  (torej takšni ali drugačni mutanti) ostajajo v sencah, izrojenosti pa ostajajo prepuščene naši domišljiji. Predori metroja niso nikoli prazni, pa čeprav v njih povečini ni žive duše. Imajo lastno življenje, metro pa ni več le fizičen prostor, ampak predvsem psihološki, kakršna je tudi nevarnost; prebivalce namreč pogosto še pred dejanskim soočenjem z otipljivo nevarnostjo pogubi naraščajoča paranoja.

Glukhovsky je v prvi verziji romana glavnemu junaku Artjomu v določenem trenutku vcepil upanje ter vero v človeštvo, 15 strani kasneje pa ga tudi ubil. V drugi verziji je konec manj nihilističen. Sam pravi, da je to pač bralcem bolj všeč. Knjiga, katere uspeh je nadgradila še računalniška igrica, pa nadaljevanje Metro 2034 in 24 spin-off romanov, ki so jih napisali njegovi fani, le še čaka na pravega ponudnika za filmsko verzijo. Avtor si želi, da bi bil film hoolywodski blockbuster, saj pravi, da bi bila slaba ameriška adaptacija še vedno boljša od ruske. Molj pa si želi le, da bi bil v slovenščino kmalu preveden še Metro 2034.

Roman Metro 2033 je v lanskem letu v prevodu Valerije Peternel in  Višnje Fičor izdala založba Sanje. Prebirala ga je Petra.