trem treva tremo 

treš

Tako se začne in do konca spregatve glagola treti nadaljuje prva pesem v novi pesniški zbirki Ane Pepelnik z naslovom treš, ki je letos izšla pri LUD Šerpi. Če bi bil treš treš, bi šel v kanto za mešane. Težko mu pripišemo kaj tako določevalnega, da bi ga kvalificiralo za kontejnerje z rdečimi nitmi. A rdečo nit se da vedno arbitrarno vsiliti: za kaj pa so recenzije? Nekako je treba strniti, osmisliti in komentirati tisto, česar se strniti in osmisliti ne da, saj poezija obstaja le v edinstveni zlitini jezikovne kombinatorike, napolnjene s pomenom, v kateri pač obstaja. Preostane le komentiranje. Tega pa spet določa gledišče, utelešeno in situirano v nov preplet kombinacij.

In kaj lahko opazim s tega gledišča, kar bi se dalo zapakirati v nekaj približno podobnega formi recenzije? Najprej, da malo pogrešam mandarine. Ampak to je čisto med nama z Ano Pepelnik. Lahko bi bile tudi lubenice ali ananasi ali skorajda katerokoli sadje, ki v nekakšnem nadrealističnem momentu prevzame nase lastnosti vremenskih pojavov ali česa podobnega. In potem ti začne iz žepa malo odmevati otroštvo ali pa poletje. Tako pač jaz vem, da me pesem premakne. Eluard je imel pomaranče, Pepelnik je imela sigurno vsaj nekajkrat mandarine. Mislim, da v drugi zbirki. V prvi pa je luna plezala na Ljubljano in so se knjige nabirale v kioskih in odhajale s škatlami cigaret. Ampak najbrž lajf slej ko prej iztisne mandarine iz nas.

V tehnu – avtoričini prejšnji zbirki – ni toliko lun, ki plezajo. Je poporodna depresija. Je splav. Je samomor, je izguba. So Čompe, ob katerih se Repa nanovo napiše, in je pesem tehno, ki s kratkimi povedmi, razporejenimi po trivrstičnicah, boleče utripa in mogoče zna pozdraviti. Tehno je neromantizirana in nepoveličevana bolečina. Je utrujena, kot lajf. In na koncu razpade na čisto kratke fragmente, v katerih odzvanja štiri leta in požame same dobre kritike. Nasledi ga treš. Urednik mi priporoča, da ju primerjam. Ampak jaz niti rdeče niti ne najdem, in ne štekam čisto povzemanja poezije. 

Pred mano je baby blue knjižica z bordo napisom t r e š. Delček Ane Pepelnik. Prepuščen eni študentki, da komentira. Imam filing, da sva obe agentki nekega Flusserianskega kulturnega Aparata, in izpolnjujeva točke programa. Čeprav jaz res hočem verjeti, da je poezija lahko izven.

Kaj pa zanima tretjo agentko, poslušalko? Pričakuje najbrž nekaj recenzentskega. Hm … treš bi šel v mešane, ker avtorica v prejšnjih zbirkah bolj konsistentno uporablja oblikovne in slogovne variacije prostega verza, v trešu pa jih spontano premetava. Pri tem sicer ne izumlja kakšnih oblikovnih posebnosti, s katerimi se ne bi eksperimentiralo že od avantgardnih gibanj šestdesetih naprej. Ampak to pač drži za vseh petdeset pesniških zbirk, ki sem jih nazadnje prebrala. Izčrpali smo točke programa. Nazaj gremo težko, če hočemo naprej, pa nas potegne na stran, da zakrožimo. Saj bi se razgovorila o prostem verzu in koncu zgodovine, ampak koga to zanima?

Pesmi v trešu bi lahko, če bi pisali recenzijo in vsiljevali meje, glede na oblikovne specifike razdelili najprej na tiste z daljšimi verzi, manj kiticami in več interpunkcije. Pesnica v njih prožno pretaka besede iz vrstice v vrstico, in s tem seka pričakovane poudarke in prehode.

Nekaj o koncu sveta o gledanju konca sveta

ujel me je nepripravljenega na korono

(on je jaz jaz je vsak) na glavo

sem si posadila krono. 

Pesem krona smo prebrali le do konca povedi na sredini četrtega verza. Napisana je brez vejic, poudarek znotraj nje pa ustvarita oklepaja, ki objemata besede on je jaz jaz je vsak, ki nam dajejo kontekst za spreminjanje spola lirskega subjekta. Oklepaj se zopet pojavi v zadnji vrstici, ko zameji besede ta jaz je ti. Marca 2020 smo vsi mi ta jaz ki je ti, ker se nam je svet vsem skrčil. Pesnica verze v kroni in stilsko podobnih pesmih obdrži čim bližje skupaj in jih večinoma ne raztrga na kitice. Večino metrike prepusti mimoidočim rimam, občasnim oklepajem, zvenu besed in poudarkom njihovega pripovednega pomena. Jeziku v kroni in še nekaj stilsko podobnih pesmih v trešu se mudi naštevati in nima vedno časa za sintakso. Nikoli pa ne zanemari tistega poetičnega uvida, ki nastane nekje med nadrealističnimi asociacijami, ki nočejo biti ukročene v racionalno, in absurdnostjo že racionaliziranega obstoja in izkustva. Fak, to pa že kar zvoči na recenzijo. Če še pri koncu krone en začetek vzamemo iz sredine:

Nekaj o koncu sveta

se dogaja na koncu jezika taka mala pika je bližina

ki se mi (ta jaz je ti) odmika.

Poleg krone zožen prostor karantanije karantenije kretenije obravnavata tudi pesmi kar antena in kako bo, vse tri pa so nekakšni kolaži obtičanega in zamrznjenega stanja izolacije in naglice bogatih asociacij, ki se ob izkustvu tega znanja porajajo v pesničinih mislih.

Drugi šopek pesmi bi lahko poenotili glede na krajše verze, pogosto razdeljene v dvovrstične kitice. V teh so bolj v ospredju fragmenti doživljanja, mini refleksije in tiste sprane misli, ki uletijo v nekem trenutku, mogoče prav zato, da bi bile enkrat zapisane. Pepelnik se rada igra z besedami, črkovnicami, permutira zloge, skratka postopa z vso možno ljubavjo do jezika. V teh pesmih se ponavadi popolnoma odpove pikam in velikim začetnicam, vejic pa tako že od nekdaj ne uporablja. Raje ponudi priložnost kakšni eksperimentalni poševnici. Primer tega izmišljenega drugega tipa pesmi je tudi tista, po kateri nosi naslov zbirka. V njej z anaforo “treš”, rimami, in kratkimi verzi ritmično pripoveduje impresijo z okusom domišljije. Še en primer je pesem s te ven s, v kateri začne s premislekom in se tekom pesmi prepusti bolj konkretni poeziji in igranju s sozvočnicami.

beda je

to da

 

nimaš

nič

 

v srcu niti

žepa zgolj

 

in samo

ali le

 

kot 

le

 

lep

lepa

 

si

je

 

sije

lepo je

 

le lepo

zgolj

 

sam

o

 

sam

to

Kaj pa je sam to pri tem, o čemer piše Ana Pepelnik? Pepelka. Biti mama in biti skupaj in biti nekje in gledati nekaj. Jaz vsega skupaj nočem zamejiti, vstaviti v neko škatlo tematskih sklopov. Ali pa je to izgovor, ker ne znam. Če bi imela besede, ki bi znale povzeti bistvo, bi pisala poezijo, ne recenzije. Pepelnik piše pač o pletenju šala in kape iz alg Robinzonu, rokah polnih vetra, o prerezani megli, ki pada na krožnik z ostanki za mačka. To so vse tiste mandarine, do katerih imam jaz neko senzibiliteto. Čeprav v pesmih ni prav mandarin. Je pa kivi ki bi se dotaknil planeta pa se ga ne ker je v jajcu. Piše tudi o pisanju. O jeziku, v katerem obstajamo vsi skupaj s pesmimi. V pesmi not na primer zapiše:

a 

moja 

ljubezen

ne razume

ne sledi

se čudi

skrbi

/tole sem vedno hotela dat not/

rada mam rimo

na i

Piše o zvoku, o bolečini in rezanju žil. O vsem piše in nauči me, da je vse pesem. Kar tudi želim od nje. Kot nas nauči prva kitica pesmi vdihnit:

Nima veze kaj je bilo če je bilo

vse že povedano ker ni bilo

povedano na ta način

In zdaj je pač bilo. Trla je Neja.