V osamljeni koči v zimski divjini Maina, na kanadsko-ameriški meji, s svojim psom Hobbsom in 3282 knjigami, ki mu jih je zapustil oče, živi samotar Julius Winsome, junak istoimenskega romana Gerarda Donovana. Preživlja se s priložnostnimi deli in se drži stran od civilizacije. Pred nekaj leti mu je umrl oče, kasneje ga po kratkem razmerju zapusti še Claire, le-ta pa ga še prej prepriča, da k sebi iz zavetišča vzame štirinožca Hobbsa. Juliusov osamljen vsakdan je razvlečen tako v preteklost kot v prihodnost. Ironično, pes ostaja njegova zadnja povezava z ljudmi, pa tudi zadnje bitje, ki mu je blizu. Ko nekdo v gozdu brez razloga kruto ustreli Hobbsa, se ta vez dokončno pretrga.

Nenaden strel v gozdu je pravzaprav izhodišče romana; ko Julius pokoplje Hobbsa, ne more več ničesar izgubiti, zato žalovanje v določenem trenutku preide v maščevanje. Z dedkovo puško iz druge svetovne vojne se odpravi v gozd in hladnokrvno strelja na lovce, pa čeprav ne ve, kdo točno je ustrelil njegovega psa. Temačno vzdušje in suspenz neobčutljivega streljanja se izogneta melodramatičnim občutjem in površni psihologiji. Bralec opazuje mirno, premišljeno pobijanje in le občasno se na površju, tako hladnem kot je zbit sneg, po katerem Julius stopa, pojavijo indici blaznosti. Hladno pa je le pobijanje samo; žalovanje ter osamljenost sta prikazana nežno, s pretresljivo občutljivostjo. Ta pa skupaj s  hipnotičnim dostojanstvom žalujočega in kančkom blaznosti bralca postavi na stran morilca. 

Blaznost se v Juliusu kaže ob nenehnem memoriziranju Shakespearovih arhaizmov, ki jih nato kot ščit izreka nad trupli. Črta med samoto, ki jo še dodatno izolira mogočen zid knjig, za katere Julius sicer pravi, da so dobra izolacija pred mrazom, in norostjo je tanka. Roman, takšen, kakršen je junak sam, ne potrebuje veliko sredstev za dosego cilja. Minimalistična scenografija zimske divjine, pa vendar z občutkom za poetične detajle, ob katerih lahko kar slišimo, kako kosmi snega padajo na ravno zakopan Hobbsov grob, prikaže naravo kot del Juliusa, Juliusa pa kot del narave, divje in nemetafizične, v kateri se stvari ne dogajajo s posebnim razlogom, marveč preprosto zato, ker se ljudje za ta dejanja odločijo.    



Proza irskega pisatelja Gerarda Donovana, ki sicer živi v ZDA,  spominja na romane Cormaca McCarthyja. Vendar pa je, mogoče prav zato, ker je Donovan v osnovi pesnik, njegova proza bolj izčiščena ter intenzivna. Julius Winsome je avtorjev tretji roman, za založbo Sanje pa ga je prevedla Aleksandra Rekar.

Brala in pisala je Petra.