ILONIKA

ILONIKA

Recenzija izdelka
20. 11. 2020 - 13.30

Fantazijska in znanstvenofantastična književnost oziroma, na kratko, spekulativna fikcija, je na zahodu že dolgo prisotna kot polnopravni član knjigotrške industrije. Z uspehom najrazličnejših filmskih in serijskih priredb pa se je v javni zavesti povzdignila nad stereotipe o nišnem hobiju zamaščenih piflarjev in prismuknjenih cosplayerjev. Slovenski trendi niso kaj prida drugačni, nič čudnega, saj kamor odide stric Sam, tudi sami odpeketamo. Prodaja spekulativne književnosti brsti ‒ prevodi tujih knjig ali pa kar angleški originali se prodajajo za med. V poplavi tujega gradiva pa tiči težava avtohtone pasme slovenskih piscev spekulativne fikcije; tujerodne vrste, kot sta Martin ali Rowling, so domače pisce izrinile na obrobje, kjer se hranijo s pomijami in prosijo vbogajme. Kot smo govorili že v recenziji romana Magijska gimnazija Lubliana celjskega avtorja Bojana Ekselenskega, slovenska spekulativna fikcija ostaja v domeni samozaložb in je domače založbe niti ne povohajo. A vendar je vredno osvetliti dela, ki so produkt trme in lastne angažiranosti. Eden od zadnjih naslovov iz te žanrske niše je Ilonika, prvi fantazijski roman avtorja Domna Mezga.

Saga o cesarju Feliksu je podnaslov romana Ilonika, prvega dela obljubljene trilogije o … tako je, cesarju Feliksu. Dogajanje je postavljeno v fantazijski svet Evkliptskega cesarstva, ki se razteza prek večine tam znanih dežel. Cesarska palača sedi na najvišji gori in v njej na začetku romana umira stari cesar, ob njegovi smrtni postelji prestolonaslednik Feliks prejema starčevo poslednje svarilo. Umirajoči vladar obžaluje, da je svobodo zamenjal za cesarstvo. Feliksu položi na srce, da se bo moral tudi sam odločiti med oblastjo in svobodo. V nadaljevanju spremljamo Feliksa, kako se spoprijema s težo bremena države na svojih plečih, kako bolestno zaljubljen zasleduje prelepo dvorjanko, ki pa venomer izgine kot bloden privid.

Feliks v zasanjanem životarjenju sledi svoji vladarski obvezi, a v sencah mu sledi nekaj zlohotnega. Nemalokrat začuti zlo prisotnost, ko pa se obrne, ni ničesar na spregled. Občasno ga prizadenejo tudi um izkrivljajoče halucinacije. Zakaj se to dogaja in kam vodi, v prvem delu ni pojasnjeno. Poleg smrti starega in kronanja novega cesarja se v knjigi na prvi pogled kaj konkretnega niti ne zgodi. Po avtorjevih besedah je prvi del namenjen predvsem utemeljitvi sveta, v nadaljevanjih pa obljublja več akcije.

Posebne pohvale sta vredna stilistični in jezikovni aspekt romana. Ilonika je eden od boljših primerov visoke fantazije v slovenščini, z jezikom in besednim zakladom, ki se jemljeta resno, čeprav mestoma že mejita na romantično patetiko. Zahvaljujoč fluidnemu toku besed in berljivemu slogu je lažje prenesti poglavitni problem romana. Kajti ne moremo zares mimo dejstva, da se v pripovedi ne zgodi nič impresivnega. Dogajanje je dokaj suhoparno, sestavljeno iz dvornih pripetljajev, cesarjevih pohajkovanj in občasnih obredov, ki so del njegovega ustoličenja. Preostanek dvesto petdesetih strani romana polnijo obsežni in meandrasti opisi skoraj vsakega aspekta fantazijskega sveta.

Stvaritev verodostojnega sveta je seveda nuja vsakega fantazijskega romana. Ne more pa biti stvaritev sveta skoraj edina stvar, s katero se pisec ukvarja. Za dobro fantazijo tudi ni treba opisati vsake najmanjše podrobnosti. Na desetinah strani so učbeniško popisane lastnosti in zgodovina izmišljenega jezika v romanu brez posebnega pomena. V fantazijski knjigi tudi ni treba opisati celotne predzgodbe neke ladje, sploh če ta v zgodbi nima nobene druge vloge kot prepeljati like od točke A do točke B.

Roman Ilonika pa nam postreže prav z dvostranskim opisom magične ladje, ki postane nepomembna v trenutku, ko se z nje izkrcajo. Podobnih primerov je precej: ena stran pogovora o praproti, opisi minucioznih podrobnosti iz življenj stranskih likov, ki jih nato nikdar več ne srečamo. Možno je, da bodo vsi ti detajli v nadaljevanjih trilogije postali pomembni, ampak to ne pomeni, da mora biti prvi del ena sama velika ekspozicija, v kateri celo občasne Feliksove sprehode na vsakem koraku prekinjajo dolgovezni opisi naključnih stvari. Ob branju ti možgane preplavi prevelika količina informacij, za katere ni mogoče ugotoviti, ali so pomembne za nadaljevanje zgodbe, in če ne, zakaj bi nam moralo biti zanje sploh mar. Razlaga o naravi stvari pač ni sama sebi namen. Poleg upoštevanja dejstva, da je bolje pokazati kot povedati, bi Iloniki prav prišel tudi urednik.

Kot že rečeno, pa je problem romana Ilonika, pretiran poudarek na eksplikaciji avtorjevega fiktivnega sveta, do neke mere nevtraliziran s stilistično in deloma poetsko kvaliteto napisanega. Podobno Tolkienov Silmarillion kljub učbeniškemu nizanju dogodkov ni preveč zateženo branje. Svojim pomanjkljivostim navkljub je pač dobro napisan. Enako velja za roman Ilonika, vendar ga je tu avtor polomil z vrstnim redom izdaj. Ni naključje, da je Tolkien pred zateženo ekspozicijo objavil Hobita in Gospodarja prstanov. Pisec nam mora dati razlog, da si želimo izvedeti vsako podrobnost njegovega domišljijskega sveta. Upajmo, da Domen Mezeg to uspe narediti v nadaljevanjih svoje trilogije.

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness