Paul Auster ni pisatelj, ki bi bil znan po svojem konciznem, logično-posledičnem pisanju, ki spominja na prozo iz časa realizma. Ne, Auster je kvečjemu sinonim za pisanje, ki je doživelo modernizem v vsej svoji veličini in bilo zato brutalno pretepeno s strani postmodernizma. Če gre verjeti krogu okrog Davida Fosterja Wallacea in njegovega duha, pripada Auster že postpostmodernizmu, celo metamodernizmu. Pa pustimo govor o teh fenomenih za kdaj drugič. Leta 2017 je bil Auster s svojim romanom 4 3 2 1 med ožjimi nominiranci za nagrado Man Booker. Četudi je poskrbel za mogoče nepotrebno dodatno težo v cekarju, si v poletni vročici nismo mogli odtrgati užitka, ki ga prinese branje mastno debele knjige.

Romanom, kot je pričujoči, v angleščini pravijo “doorstopper”, torej zaustavljalec vrat. Izraz se nanaša na debelino roba knjige, ki je s 1170 stranmi v mehki vezavi precej markantna. Branje zato ni primerno za vsakogar – v enaki meri kot recimo Vojna in mir ni za vsakega bralca. Bolj kot o branju je treba spregovoriti o pisanju tako obsežnega romana – toda če se vprašamo, zakaj, hitro zaidemo v romantične idealizacije pisateljskega poklica. Auster je ta roman pisal nekaj več kot tri leta, sedem dni v tednu, in popolnoma ničesar romantičnega ni v tem, da živiš od svojega pisanja. Pomembneje se je vprašati, kako pisati tako dolga dela, torej kako zapopasti pripovedništvo, ki je v postmodernizmu postalo tako malo vredno, ker se je zdelo, da ga lahko vsaka avtorjeva kaprica zamaje, da ne obstaja nobena avtoriteta, ki bi lahko tekst držala na mestu.

Pisati je treba ravno s tem zavedanjem, da nič ni stabilno. Auster tako pripoveduje življenjsko zgodbo Archibalda Isaaca Fergusona na štiri različne načine. Ena od teh zgodb zato doživi svoj konec že v drugem delu. Na njen obstoj vseskozi kaže dodatna stran. Avtor na noben način ne daje vtisa, da te štiri zgodbe niso absolutne resnične, kavzalnost je pri vsaki povsem jasna. Razlog za diferenciacijo štirih zgodb je fascinacija nad idejo paralelnih vesolj – isti človek z istim genetskim materialom, ki ga zaradi različnih okoliščin v različnih okoljih doletijo povsem različne usode. Tu nam je rahlo zadišalo po naturalističnem eksperimentalnem romanu, v katerem avtor svojega junaka peha do meja njegovih zmožnosti; pravzaprav Auster dela tudi to, s tem da ima štiri junake, s katerimi se lahko poigrava po mili volji.

Igranje je del sloga, vpeto je v sam tekst, ki ob prvem stiku deluje kot veliki spomenik pripovedništvu realizma. V vsaki izmed posameznih Archijevih zgodb je pripoved enovita. Pripovedovalec je vedno tretjeosebni avktorialni. Vedno je korak pred protagonistom Archiejem in ob vsaki sreči in nesreči sugerira minljivost takih občutkov. Lažje bi bilo napisati štiri krajše knjige, toda ena izmed glavnih fascinacij romana je opazovanje protagonista v štirih različnih resničnostih. Nekaj eteričnega je v tem opazovanju, kako se vedno isti stranski liki pojavljajo v različnih relacijah do Archieja, še bolj pa, kako različno se Archie razvija, pa vendar vedno najde svojo poklicanost v pisateljskem poklicu.

Kot vidimo, se Auster ni zares odpovedal postmodernističnim postopkom. Ker delo temelji na pripovedovanju in ker je pri tem dovolj suvereno, so vsi ti postopki skorajda nevidni – nenadoma se recimo pojavi prihodnjik v pretekliku in pripovedovalec nam pove več, kot nam je sprva nameraval. Jasno je, da se je Auster postavil kot dedič tako tradicionalnega pripovedništva kot tudi postmodernizma. Ali pa kot postmodernist, ki se zaveda, koliko dolguje tradiciji …

… ali pa predvsem kot pripovedovalec lastnega časa, tistega neulovljivega, nekategoriziranega v zgodovinskih knjigah. Tri različice protagonista namreč končajo v novinarskih vodah, kot neposredni opazovalci vpliva vietnamskega konflikta na ameriško družbo in protestov na ameriških univerzah v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Sodobnim ameriškim pisateljem ta tematika ni tuja, vseskozi se jo namreč odpira, vprašanje ameriškega vpletanja v Vietnam je sicer obsojeno, toda krivci zanj še niso odgovarjali. Obenem pa je zaradi sodelovanja pri razvijanju orožij za ameriško vojsko, hoje po meji med zasebno in javno porabo denarja ter nenazadnje tudi absurdno visokih šolnin pod stalnim drobnogledom tudi delovanje ameriških univerz. Tu je tudi moment rasizma in hkrati stika z borci za pravice afroameričanov, z Black Panther Movement na čelu.

Težko pa se zavzemamo za argument aktualnosti ali pristnosti, ker se zdi, da se mora vsak ameriški avtor na neki točki spopasti s pošastjo, ki je ameriška sodobna zgodovina. Obstajajo namreč dejstva in dejstva – termin “fake news” se ne kaže več kot nekaj sodobnega, ampak kot nekaj, kar je pravzaprav stvar te sodobne ameriške zgodovine. Auster to prikaže na primeru poročanja o protestih na kolidžu Columbia s strani Archieja-1, ki jih je iz prve vrste opazoval za časopis Spectator, in s strani oblasti naklonjenih časopisov tipa New York Times. Ali pa v sočasnem vesolju z Archijem-4, ki izgubi štipendijo zaradi pretepa – nikomur ni bilo mar, da je bil pretep posledica rasistične obravnave njegovega kolega. 4 3 2 1 pred ostalimi romani o ameriški zgodovini 20. stoletja prednjači v tem, da ne uporablja močno moralističnega tona in nudi vsaj tri dovolj različne poglede oziroma bolje rečeno vpoglede v posamezno tematiko.

Opravka imamo z vpogledi, in ne s sodbami, ki jih podajajo pisci o sodobni ameriški zgodovini, kot je recimo Philip Roth, ki svojo veliko ameriško triologijo zaključi s pesimistično noto, češ da se itak nikoli nič ne spremeni. Archieja-4, ki je edini od različic na koncu še živ, zapustimo v trenutku, ko je star dvaindvajset let in o svojih izkušnjah še ne razmišlja kot o nečem zgodovinskem, ampak o svoji osebni izkušnji. Klišejsko bi bilo govoriti, da smo stiskali pesti, da bi ja vsi Archieji odrasli in bi bil konec za vse srečen. Dobre zgodbe nimajo nujno srečnega konca, srečne zgodbe niso nujno slabe. Vse namreč sloni na pripovedovanju, zanj pa bi si vedno vzeli čas, ne le na plaži.