Pošast Le Sentier, ki je takšno ime dobila po znani pariški četrti, koder je pisatelj Juan Goytisolo preživljal prva leta svojega prostovoljnega izgnanstva iz Francove Španije, v Goytisolovem romanu Pokrajina po bitki tragično konča kot žrtev terorističnega napada. V romanu Izgnan od tod in drugod se ta ista ekshibicionistična pošast znajde v Onstranstvu – v opuščeni spletni kavarni velikosti olimpijskega stadiona, kjer so ji spomin nadomestili z elektronskim, z drugimi mrtvimi dušami pa lahko komunicira le prek elektronske pošte. Tako v poskusu razumevanja radikalizmov, ki so ga ubili, navezuje stike z mašinerijo perverzij sveta, ki jo uteleša nekakšna aliansa civilizacij in duhovnosti: tu so Alica - ženski fundamentalistični imam, ki dela v pornografski industriji, Monsignor – ljubitelj otrok - predvsem sirot, ter rabin z rastafarijanskimi kodrčki.

Goytisolo, ki zase pravi, da je otrok španske državljanske vojne, v kateri je bila ubita njegova mati, je svojo ustvarjalnost v izgnanstvu, najprej v Parizu, nato pa v Marakešu, kjer je še danes, gradil na zagovoru heterogenosti, predvsem kritiki španskega zanikanja arabskih vplivov ter na destrukciji španske mitologije, indoktrinacije in katolicizma. Njegova dela se naslanjajo na obrobje; so zagovori outsiderjev, prevladujoča tema pa je prav odrezanost takšnih ali drugačnih izgnancev.

Če je v dotičnem romanu izgnanec torej pošast, pa je svojevrstna narativna pošast tudi delo samo in kot se za pošast spodobi, ta do bralca ni kaj sila prijazna. Na 140 straneh se v kratkih poglavjih, povečini dolgih le stran ali dve, mešajo ostre frakcije onstranskega cyberspacea. Roman je poln diskontinuitet; parodirano izkrivljene vizije sodobnega sveta si kronološko in prostorsko nasprotujejo, Goytisolo kontrastira različne glasove, premešča perspektive ter eksperimentira z jezikom. V knjigi si perspektiv ne podajajo le pisci elektronske pošte ter pošast, marveč tudi avtor sam, ki bralca vztrajno ogovarja, se iz njega norčuje in ga nekje vmes celo pokroviteljsko potolaži, da pripovedna sestavljanka še ni končana.

Goytisolo jemlje vsako svoje delo kot nov stilski izziv, kar v romanu napove tudi z uvodnim citatom Karla Krausa: »Da bi moj stil ujel vsaj šepet časa.« Izgnani od tod in drugod se bere kot impresionistična vrečka presenečenja, ki le počasi vzpostavlja sicer močno koroziven pripovedni okvir. Njegovo pisanje je izrazito politično in transgresivno ter prek različnih parodiranih diskurzov prikazuje smetje sodobnega sveta, ki se, kot poudarja v romanu, kupuje in prodaja kot na kakšni veliki razprodaji. Resničnost v romanu je svojevrstna čudežna dežela, na kar namiguje tudi lik z imenom Alica; je ustvarjen, imaginaren svet, ki mu poveljuje radikalna svoboda in kjer je edina točka oprijema dejstvo, da s(m)o vsi nori.

In ker je vse dovoljeno, je politično nekorekten pogosto tudi Goytisolo sam. Moralni kompas usmerja tako na Vzhod kot na Zahod, med moreče vizije pa, tam, kjer družbena kritika spodleti, vnaša tudi dobršno mero cinizma. Tako skice vzrokov in posledic perverznega sveta partikularizmov in identitarnih fundamentalizmov, v katerem »filozofi zaradi zvestobe levici volijo desnico«, kjer se »sistem in antisistem dopolnjujeta« in v katerem sta »vsakodnevna prisotnost terorja in njegova komercializacija življenjskega pomena«, gradijo kibernetski teater absurda.

Izgnan od tod in drugod, ki je v letošnjem letu v prevodu Marjete Prelesnik Drozg izšel pri Študentski založbi, zahteva potrpežljivega bralca; takšnega, ki ga zbadljivo šaljiv literarni monstrum ne prestraši.