Češki prozaik Jan Balabán je zadnja tri leta svojega življenja, prav vse do dneva, ko je natanko na peto obletnico smrti svojega očeta, star 49 let, sam nenadoma preminil, pisal roman o smrti. O smrti očeta, moža ter zdravnika Jana Nedome in o družini, treh otrocih in ženi, ki se s to smrtjo soočajo, katerih prototip pa je bila kar Balabánova lastna družina in pokojni oče.

Smrt je torej skupni imenovalec. Iz te se v romanu razveja spominjanje; iskanje trenutkov, ki ostajajo, čeprav oseb v njih ni več, in iskanje narave resnice, tiste, katere umanjkanje se skriva v naslovu romana, ki svetuje: Vprašaj očeta. Če se ne more vprašati očeta, se preizprašuje zgodovino. Stika se po družinski mitologiji, želja po nedosegljivem pomenu pa postopoma preide v reinvencijo tistih, ki so po smrti ostali sami z vprašanji.

Težke tematike so od nekdaj značilne za Balabána. Nikoli jih ne lajša z vložki črnega humorja ali ironije, kaj šele kakšnim kičem. Roman se ne skriva za nikakršno veliko metaforo ali bistroumno fikcijo. Balabán si bralca ne želi pomiriti, pa tudi berljivost mu ni v prvem planu. Svojevrstna eksistencialistična proza gre z roko v roki z okoljem, v katerem je ustvarjal in o katerem je pisal tudi v dotičnem romanu: Ostravo. V preteklosti mesta težke industrije in rudnikov, danes pa mesta opuščenih godzilskih železnih konstrukcij, polno socialnih stisk in  ljudi, ki se, tako kot rudniški kraji sami, vedno bolj pogrezajo.

In če smo rekli, da v romanu vse izhaja iz smrti, je gonilo pripovedi v zgodovini. Očetov prijatelj iz sedemdesetih, goreč protestant, zdaj namreč s pismi, v katerih namiguje na očetov konformizem v času normalizacije na Češkem po letu 1968 in ki jih s pisalnim strojem tipka »tako močno, da so bili vsi o-ji preluknjani«, družini trka na vest in jih straši pred pohujšanjem ravnokar preminulega. Zdaj že odrasli otroci, ki živijo v drugem času, so tako postavljeni v preteklost, pred vprašanje, ki ga očetu ne morejo zastaviti: kaj si počel v komunizmu?

Resnice ne razkriva niti Balabán. Na dileme o moralni drži, konformizmu in disidentstvu v pripovedi odgovarja predvsem s spominskimi drobci iz zgodb posameznikov, ki so jih v obdobju normalizacije, ko so Sovjeti razmere na Češkem zaostrili do le v groteski možnih realij nadzora, doletele takšne ali drugačne krivice. Istočasno pa se obregne tudi ob drugo stran; ob »ontološke posrance«, katerih strah pred režimom, kot piše, le še utrjuje obstoječ model malih tovarišev, velikih tovarišev in velikega vodje.

Besedilo romana se preliva med notranjimi monologi in dialogi, ki v nekakšnem toku zavesti niso posebej označeni z navedki, tako natrgane koščke amorfne kopice osebnih opažanj različnih perspektiv pa le občasno prekinejo vmesni lirični opisi, ob katerih roman zajame sapo. To gmoto zlepljene depresije, zmede in tesnobe pa je Balabánu, navkljub pomanjkanju pravega poteka dogajanja, še vedno uspelo zlepiti skupaj tako dobro, da ob branju ne razpade na vse okruške misli in refleksij, ki sicer pogosto delujejo kot samostojne miniaturne enote.

Balabán je za roman Vprašaj očeta posmrtno prejel češko literarno nagrado Magnesia Litera za knjigo leta 2011, v slovenščini pa ga v prevodu Petra Kuharja lahko prebiramo v izdaji založbe Sodobnost. Brala ga je Petra.