Derek Beaulieu je kanadski pesnik, založnik ter premišljevalec robnih založniških politik in knjižnih form. Med letoma 2014 in 2016 je bil pesnik lavreat mesta Calgary. Izdal je številne knjige eksperimentalne literature. Danes obravnavamo njegov a, A Novel. Gre za obdelavo skoraj istoimenskega, drugače zapisanega Warholovega a a novel. Beaulieujeva verzija vključuje vejico in dve veliki začetnici, kar nam že pove, zakaj pri stvari gre.

Warholova knjiga je literarni readymade, transkripcija pogovorov, ki jih je z različnimi ljudmi opravil Ondine, eden članov družbe znamenitega Factoryja, objekt Warholovih filmov in neutrudno družaben človek. Warhol je Ondina snemal med njegovimi zadetimi, amfetamina polnimi izvajanji v družbi različnih ljudi na različnih mestih v podzemnem New Yorku poznih šestdesetih. Beaulieu je to knjigo vzel in iz nje izbrisal vse besede, razen tistih, ki imenujejo razne zvoke iz okolice. Pustil pa je tudi vsa ločila.

Tako dobimo neverjetno, na več kot štiristo strani raztegnjeno eskapado pik, vejic, klicajev, oklepajev, narekovajev in drugih pisnih orodij, ki izgledajo vizualno precej fascinantno. Še pomembneje pa je, da s svojim izstopom iz teksta sporočajo nekaj o naravi same pisave. Prazni prostori, ki nastopajo med njimi, so bolj ali manj, tudi če smo original brali, prepuščeni domišljiji. Ločila so obenem križišča in smerokazi ogromnega kompleksa virtualne semantike, ki jih moramo zapolniti. Ko drsimo od strani do strani, lahko ugotovimo, da se pravzaprav nahajamo v nenavadni mešanici podob in neartikuliranega zvena človeškega jezika, ki se nam odvija v mislih. Da se zadržujemo v nekakšnem latentnem pomenu ali polpomenu, sestavljenem izključno iz zamišljene zvočne podobe, ki vznika iz razporeda ločil. Seveda pa so te predstave zaznamovane s kontekstom pogovorov, iz katerih transkripcij so izluščena ločila.

Porajajo se vprašanja, kaj sploh sestavlja pomen? Že iz Wittgensteina vemo, da je vpet v različne jezikovne igre, znotraj katerih se pomeni besed cepijo, znotraj katerih posamezne besede zavzemajo vlogo različnih orodij. Beaulieujev eksperiment pa temu dodaja še vprašanja zvočnih odtenkov, predobstoječega narativnega obzorja, iz katerega pomen predvidevamo, pomembnost nepomenskih elementov pisave in domišljije. To je po eni strani zastrašujoče: preden se sploh soočimo z zunanjim pomenom, obstaja nek notranji pomen, s katerim se ta druži, prepleta in usmerja. Obenem lahko pomeni izhodišče za razširjanje filozofije jezika, posebno denimo že omenjenih Wittgensteinovih misli o njem.

Prav tako pa je v izdelek vpletena še politično-socialna nota. V priloženem eseju Gilde Williams, ki je pravzaprav približno enako pomemben del knjige kot sam osnovni del, izvemo o podplačanih pretipkovalkah Warholovih posnetkov, katerih delo je bilo razumljeno kot nekaj enostavnega in katerih napake so bile sprejete kot posledica nesposobnosti. Ravno postavljanje ločil je ključna naloga transkribiranja in ta se skozi knjigo kaže kot posebno intelektualno zahtevna, saj določa zvočnost, nianso, tematske odtenke pogovora. Transkripcija se torej nahaja v jedru pisave, tega bistvenega človeškega dosežka, na katerem nekako temelji civilizacija. V skritem jedru, kjer se prepletajo bistvene skrivnosti naravnega človeškega jezika kot takega. Tako kot pač sama ženska in ženskost kot negativna, zasenčena, a utemeljujoča stran binarnega sveta spolov.

Postavlja se tudi vprašanje o razmejitvi med t.i. kreativnim in nekreativnim pisanjem, tem težavnim, slabo razrešenim antagonizmom književnosti, ki obenem kaže na njeno anahronističnost ter specifičnost. Zakaj je bilo pravzaprav tako malo ali tako malo slišanih poskusov, ki bi pod vprašaj postavili osnovno obliko literature same, ki je povezana s pisavo in glasom? Najbolj znani eksperimenti so se odvijali znotraj terena pisave ali glasu, kjer so vedno razumljeni kot t.i. ustvarjanje, medtem ko poskusi izstopa iz nje, kar bi najlažje postavilo idejo ustvarjanja pod vprašaj, niso pogosti. Je to zato, ker je jezik tako izjemno globok medij, da si ga želimo do konca raziskati, preden izstopimo iz njega na način, ki ne gre skozenj, ali pa gre za zadrto navezanost nanj?

Vsa ta in še kakšno drugo vprašanje se pojavljajo ob branju oziroma gledanju oziroma ... čemerkoli že Bealieaujevega dela a, A, ki je izšlo s spremnim esejem v angleščini in francoščini in ki ga je mogoče v pdf obliki sneti tudi s spleta. Gre za knjigo iz ločil, o ločilih, s tem o pisavi, s tem o jeziku in še marsičem. Upajmo, da si slovenski prevod knjige lahko obetamo kmalu.