Kakšen bi bil junij v Ljubljani brez kresne noči na Rožniku, kakšna bi bila slovenska literarna scena brez te kresne noči, brez mesečnega spraševanja, hajpa, fame in sanj o najboljšem slovenskem romanu, ki ga podeljuje Delo, najeminentnejši časopis v naših logih. Kot veste, je bil kresnik kakopak tudi letos podeljen, nekoliko nepresenetljivo romanu, ki se ga je prijela fama, še preden se je žirija prvič sestala. Pregovorne slovenske nebralce in sovražnike knjige je Bronja Žakelj s svojim prvencem Belo se pere na devetdeset zopet vrnila na pota črk. Pa tudi nas, vdane molje, večne dvomljivce in cinike, je malodane prepričala s svojim pisanjem - da, pisanjem, ne zgodbo, ne izpovedjo, s pisanjem. 

To pot bomo pustili ob strani moment, da je Žakelj šele tretja nagrajenka v osemindvajseletni zgodovini podeljevanja nagrade, zaradi česar bi nič kaj hudega sluteči opazovalec slovenske literature pomislil, da ženske na Kranjskem nimajo zares literarnega čuta. Cinizem na stran - dejstvo je alarmantno. Rešitev seveda ni v propagiranju in zaščiti ženskih avtoric, ampak enostavno v vprašanju, ali lahko slovenske pisateljice spregovorijo in pričakujejo, da bodo slišane ne le med sabo, ampak tudi s strani institucij, ki jih nagrada Kresnik zagotovo predstavlja.  

Obregniti pa se moramo pravzaprav ob samo utemeljitev. Zapisali so: “Pisateljica Bronja Žakelj s pretresljivim avtobiografskim romanom Belo se pere na devetdeset zmore nekaj, kar obvladajo le redki: po najbolj žalobnih meandrih življenja vodi v jeziku, ki veselo žgečka, tudi hudomušno in z ironijo.” Hm, ne bi mogli tega reči o skoraj vsakem drugem romanu iz slovenske literarne tradicije? Ime avtorice in naslov dela lahko zamenjamo z na primer Prežihovim Vorancem in njegovim avtobiografskim delom Solzice ali pa z Lojzetom Kovačičem in njegovimi Prišleki, pa smo približno na istem. Prav tako si zmagovalec tako eminentne nagrade zasluži veliko več kot pet stavkov utemeljitve, sploh ker v komisiji sedijo tako zvane avtoritete na literarni sceni. 

Ustavimo se še pri momentu avtobiografskosti. Kot smo pokazali, slovenski literarni zgodovini ni tuj, prej bi lahko rekli, da je njen ključni del. Če pogledamo nekoliko širše, lahko ugotovimo, da je avtobiografskost aksiom kakršnegakoli pisanja, ker vedno pišeš iz sebe, iz svojih izkušenj in svojega vedenja sveta. V zadnjih letih je izšla cela družbica avtobiografskih piscev: pri nas hajpamo Žakelj, ampak njeno pisanje ni tako zelo drugačno od pisanja Elene Ferrante, Karla Ova Knausgarda ali Rachel Cusk, če vzamemo ime, ki smo ga imeli priložnost spoznati v živo na letošnji Fabuli. Razlogi, zakaj so prav ti romani tako priljubljeni ne le med kritiki, ampak pred kar najširšo bralsko publiko, so zelo zapleteni. Pri vsakem posameznem avtorju in romanu bi lahko iskali psihološke, literarnoslogovne, teoretske ali estetske razloge za popularnost. 

Tudi zato za kritika predstavljajo eno izmed najambicioznejših form. Kako se jim približati in jih ovrednotiti, ločiti vsebino od piščeve izkušnje, ki je neizpodbitna podlaga romanu samemu. Kako pojasniti to razliko, ne da bi bil takoj obtožen pljuvanja in lajanja, omadeževanja legitimnih in pretresljivih življenjskih izkušenj? To so vse vprašanja, ki smo jih molji pogrešali v zadnjem času, ko Žakeljin roman doživlja masovne ponatise. Pa ne da so to neka povsem nova vprašanja, ki se pojavljajo samo pri nas, daleč od tega. Avtobiografski roman je v zadnjih letih morda postal ključni literarni žanr, tako da čestitke, Kresnik 2019 nas je končno pripeljal na isto stran kot preostalo sodobno literarno produkcijo.

Toda kaj točno dela Žakelj drugačno od Kovačiča kot prototipskega avtobiografskega pisatelja ali sploh od pisateljev pri nas, da je tako zelo berljiva, da Slovenci zopet postajajo ljudje črke? Odgovor se nemara skriva v tem, da za njenim pisanjem ni intence po zapolnitvi neke norme. Kar je namreč postalo izredno priljubljeno, je objavljanje tekstov, ki bolj kot na romane ali zbirke kratkih zgodb spominjajo na poskuse izpolnjevanja normativov žanra romana oziroma kratke zgodbe. Posebej je to vidno pri kriminalnem romanu, ki ima zelo jasno definirane ključne dele. Te dele potem pisci zapolnjujejo z motivi iz slovenskega imaginarija in voila, imamo slovenski kriminalni roman. Podobno se dogaja z ljubezenskim romanom: vzame se neka forma popularnega ljubezenskega romana ala Nora Roberts, ki se jo potem napolni s prepoznavnimi slovenskimi elementi tako iz pop kulture in medijev kot tudi iz polpretekle zgodovine. 

Princip, ki ga je ubrala Žakelj, je drugačen. Oziroma bolje rečeno, ni sama ubrala principa, ampak je on njo. Namen pisanja ni bil napisati tekst, ki bo avtobiografski roman, ampak pisanje samo oziroma, kot je povedala v več intervjujih, prekinjanje tišine, ki je zavladala in obvladovala njeno življenje po smrti matere. V tem leži najbolj produktivno vodilo za vse ostale slovenske pisce - pisanje ne sme postati izpolnjevanje norm nekega žanra, ampak mora biti najprej in predvsem pisanje. To bi sicer pomenilo, da bi morali uredniki začeti zopet opravljati svojo nalogo urednikovanja, ne le podpisovanja pod izdajo, da bi morali tudi lektorji bolj poprijeti za svoje delo in, nenazadnje, da bi avtorji nehali negovati in spodbujati svoja infantilna čustva do lastnih del, ampak se naučili sprejeti popravke, komentarje in kritike. 

Po eni strani smo torej veseli. Vede ali nevede nas je Žakelj s svojim romanom pripeljala v sodobnost, pot pa je skorajda prijetna. Prav tako smo z romanom priča nečemu, kar je hkrati bestseller in akademsko afirmirana knjiga, ki uči, da je pisanje vse prej kot obrtniška dejavnost, ki se jo priučiš s trepljanjem po ramenih.