Propadli kolhoz, dež in v usodo vdani prebivalci. Palinka in nepojasnjivi zvoki in prividi. Trikster, ki s svojo arogantno karizmo začara ljudi v upanje. O vzhodnoevropski črni svet!

Satanov tango ni še en sodobni roman zgolj zato, ker ga je pač napisal sodobni avtor. Satanov tango je golo dejstvo, črni tisk na belem papirju, da so v književnosti še mogoče sodobnost, novost, presenetljivost. Je dejstvo, da je roman v svoji biti spreminljivost spreminjanja, in to tako sveta kot književnosti. Avtor je svojo besedno estetiko, ki je obenem nekakšen uvid o svetu in obenem uvidu v svet, obdal z oklepom krasne, ne prezahtevne, a dovolj drzne kompozicije, da je rezultat očarljiva reprezentacija o tem, kako je živeti v vzhodni Evropi. Naj starinske družbene forme, ki strukturirajo družbene vzorce v romanu, ne zavedejo: roman je zelo aktualen. Satanov tango bo vedno aktualen.

Propadli kolhoz torej, dež in palinka in tako dalje. Prebivalci se pripravljajo zapustiti domove, čakajo le še na poplačilo za nekaj preteklih mesecev. Ne vedo, da jih dva izmed njih nameravata prelisičiti za zaslužek. V to lenobno turobnost ustreli novica, da se vrača Irimiás. Dve leti so ga imeli za mrtvega. Vsi se zberejo v gostilni. Čakajo, kaj bo. Čakajo Irimiása. Vsesplošno vznemirjenje se hladi v palinki, ta pa sprovocira najrazličnejše izpade, od versko fiksiranih do pohotnih in jih končno uniformira v plesu, v naslovnem satanskem tangu.

Potem dočakajo Irimiása. Nekdaj informator tajne policije je po dveletnem zapornem premoru ponovno aktiviran. V kolhoz se vrne po denar in ga od ljudi zvabi z neosnovanimi obljubami o odprtju delovnih obratov na nekam drugem kraju, o novem, demokratičnem kmetijskem združevanju, ki bo prineslo zaslužek in blaginjo. Ubogim in razžaljenim vzbudi zaupanje v prihodnost. Dajo mu vse imetje. Apokaliptična entropija iz negativnih družbenih tendenc prevare bližnjika prevaga v histerijo verovanja in množiče hipnoze skoraj. Irimiásev dejanski načrt je vzgojiti si celo vas špicljev, ki bi delali zanj. Njihov denar že ima, zdaj hoče še duše. Satanski ples iz naslova, ponovno. Z Gogoljevim blagoslovom.

V norijo okoli Irimiásovega prihoda se prikrade povpraševanje o izginulem otroku, zanemarjani in izkoriščani deklici. Njena mati prvič razširi glas o pogrešanki med žalostnim pijančevanjem, pa nobenemu ni mar. Kasneje se začne kolektivno iskanje in deklico najdejo mrtvo v bližnjih ruševinah. V navalu zamegljenega razuma, ki ji ga je tako ali tako že pripisovala večina prebivalcev, je ubila mačka. Potem je v obžalovanju in obupu blodila okoli z njegovim truplom, odločena, da se ubije. Videla je angele in to so jo vabili. Na koncu se je še sama spremenila v enega, ali v duh, prikazen, privid, jasno namenjen Irimiásu.

Z dekličinim prividom in prisluhi, ki so ga spremljali, je poudarjen motiv nepojasnljivega, paradoksnega, paranoičnega, ki se v romanu pojavlja od začetnega prizora naprej. Uvodoma so to zvoki zvona, ki jih sliši vaščan, čeprav kilometre okoli ni nobenega zvona. Iste zvoke na koncu romana, ko vaščani že zapustijo domove, sliši še čudaški vaški zdravnik, ki pa se pojav odloči raziskati in v ruševinah že zdavnaj neobstoječega cerkvenega turna najde obešen zvon in maničnega zvonarja. Paradoksno je vendarle pojasnljivo, paranoično pa zgolj izmuzljivo. Voajerski dohtar, ki se rad pase na življenju vaščanov, se po njihovem odhodu ne namerava odpovedati svoji navadi in tako začne pisati knjigo: Satanov tango, seveda. Metafikcijski obrat je formalni zasuk naslovnega plesa.

Pri Krasznahorkaiju ni izlivov umetniške plohe besed, ki bi imela moč nad avtorjem, ne. On nadzoruje. Prav zato si lahko privošči formalne in strukturne eskapade besedila, ki razen v redkih primerih izzivajo uredniški obup in bralsko nezvestobo. Pravi, da piše, kot govori, brez umetnih punktuacij. Diha s stavkom in ga skupaj z dihom tudi naravno zaključi. Glede tega mu moramo pač verjeti na besedo, morda pa konec koncev kdaj dobimo genialni prevod in bomo tudi razumeli. Ne mara kratkih stavkov. Piše brez odstavkov. Poglavje je najmanjša enota. Po šestem poglavju grejo poglavja nazaj sama vase, tudi numerično proti enki. Še eno vračanje? Plesanje? Večno vračanje enakega v bekettovskem nesmislu? Koliko alegorij v besedilu sploh prenese en naslov?

Laszlo Krasznahorkai je kot eksotični literarni uvozni artikel v angleški jezik nasledil Roberta Bolana. Tudi njega sta uveljavila izvrsten prevajalec v angleški jezik in ameriška literarna hipsterska scena, ki je v navdušenju nad črnimi vzhodnoevropskimi svetovi z množično udeležbo na literarnih večerih dobesedno po božje častila avtorja in njegovo edinstveno vlogo v sodobni književnosti. Piše sicer že od zdavnaj. Satantango je bil avtorjev prvenec, napisan leta 1985. Bela Tarr je že takrat hotel posneti film, pa zaradi političnega okolja to do '94 leta ni šlo, maratonski rezultat smo lahko videli prejšnji teden na Liffu. Oba umetnika sicer redno in uspešno sodelujeta, o svojem interaktivnem umetniškem sodelovanju je Krasznahorkai letos tudi predaval kot gostojoči profesor na njujorški Columbii. Letošnji nagrajenec naše Vilenice, med množico drugih nagrad.

Propadli kolhoz, dež in v usodo vdani prebivalci. Palinka in trakuljasti stavki, polni nepreglednih podrobnosti. Humor, samoironija, aroganca. Trikratno branje enega in istega padusa, da sploh dojameš, kaj kdo in komu, veš pa, da pijan in z velikim nosom. Žlahtna vzhodnoevropejskost, že dolgo ne tako genialna.