Iskati dom, svoje lastno pribežališče – geografsko ali metaforično – ni mačji kašelj. V današnjem svetu tavamo, se selimo, kot ptice letamo iz kraja v kraj in iščemo sidrišče, kjer bi se lahko privezali k lastnim koreninam. V izčiščenem pesniškem jeziku v pesniški zbirki Selišča nekaj domu podobnega išče in premišljuje Kristina Kočan. S peto zbirko, drugo, ki je izšla pri založbi Litera, nas povabi v vezan premislek domačega in tujega.

V Seliščih najdemo tri cikle: Srečišča, Selišča in Mislišča. Vsak nam v nekajbesednih verzih odpre okno v svet, intimni, družbeni, telesni, prostorski, miselni – vendar se velikost špranj, skozi katere kot bralci kukamo, spreminja. Vanj smo povabljeni – a le kot radovedneži, ki uzrejo miselno, včasih pa skoraj telesno sliko drugega. Nekatere pesmi dopuščajo naše zlitje z opisano atmosferično izkušnjo. Druge zgolj pogled skozi ključavnico v povsem intimen svet avtorice, ki nas pusti, da si želimo še več. Spet druge nas le spomnijo na nek svet bolečine, ki bi lahko bil tudi naš.

Srečišča, prvi cikel, ne prinašajo srečanja bralca z avtorico. Ne, beremo o ljubezenskem srečanju avtorice – skozi kukalo zremo na intimen odnos. Kjer se srečata dve duši, dve telesi, ki le z dolžinama / naju grejeva dom. Kot bralci nismo povabljeni v intimno, ciklično, dolgotrajno srečanje dveh oseb – namenjeno nam je ostati zunaj na mrazu. Toplina je namenjena srečanju dveh, besede napeljujejo na univerzum dvojine. ko boš nocoj / odšel v hladu / bo stanovanje / dišalo po preveč / cigaretah ker ljubiva / preveč kadit in / po tebi boš … Verz se zlije v verz, le pesem je celota. Vsaka pesem razkrije košček sestavljanke skupne dvojine, košček ljubezni. Ko se telesi srečata, ko postaneta merilo drugo drugega in ko nasičenost vzdihljajev / drgetanje vlažnih teles zapolnita praznino med verzi, med pesmimi, uzremo srečo nekoga drugega. Začutimo telo nekoga drugega.

Celotna pesniška zbirka pušča veliko praznega prostora. Med verzi, med besedami, med stranmi, med pesmimi. Neredko naletimo na povsem prazno stran, ki pesmi ločuje med seboj. Zbirka pridobi nujno potreben prostor, ki ga potrebujemo med branjem. Vsaka pesem zahteva svoj prostor, svoj čas, svoj predah, ki se pojavi v obliki prazne strani, na kateri nastopimo mi – naša lastna refleksija in umestitev v izkušnjo ter primerjava z avtoričino. So te pesmi namenjene nam ali naj bi ostale med dvojico? Smo že doživeli kaj podobnega?

Z naslednjim ciklom, Selišča, smo iz intimne notranjosti preseljeni v širno zunanjost sveta. Nit, ki tke svojo pot skozi celotno zbirko, so ptice selivke. Ponesejo nas v svet – vendar kam? Selijo se neznano kam, po poteh, ki so za nas nevidne. Ne moremo z njimi. Pa vendar smo selivke tudi sami. Na enem mestu nemirna, nas Kočan preseli iz domačnosti toplega ognjišča v zunanjost, ki rumeni kot jesenski listi. Selitev pa ni le geografska, ob izgubi se preseliš vase. Ob spremembi izgubiš stik s svojim preteklim prostorom, s svojim preteklim jazom. Je to selitev ali beg? S selitvijo odpremo prostor domotožju, izpostavitvi drugačnosti novega okolja. Ozaveščenje blaginje domačega, čeprav smo od njega morda pobegnili. S Selišči avtorica odpre vrata za bralca – pesmi postanejo tudi njegove ali njene. Je žvrgolenje tujih ptic na drugi celini enako žvrgolenju domačih?

Naše telo je družbeno telo. Če je v Srečiščih telo mesto dotika, mesene izkušnje, se v Seliščih njegova funkcija postavi v družbeno zunanjost. Kako postane naše telo del tujega prostora, kako išče pot nazaj domov ali pa si ta dom ustvari ali pa ostane za vedno izgubljeno? iz Ivana v Johna / in potem pisma / in potem paketi / domov našim. Dom, skoraj osrednja tema celotne zbirke – je to kraj srečanja v toplini objema ali le vprašanje domačega ognjišča? Iz daljnega kraja zremo v daljino oceana in stremimo s telesom z grlom / s črnim očesom / kot kompasom / proti toploti.

Vsaka pesem nas zavije v svojo zgodbo, vzpostavi svoj ritem. Vzpostavljena govorica ni linearna – predvsem je asociativna. Preskakuje, prehiteva, nazaduje, napeljuje na nadaljevanje, vse do konca, ko nas pričaka sinteza. Verzi brez ločil, brez velikih začetnic – samo besede, prgišče besed. V teh nekaj besed, ki preskočijo v nov verz, še preden bi to lahko pričakali, se skrije priganjajoč ritem, ki nas žene do konca. Koreni besed, ki postanejo prve besede naslednjega verza, nebesno kolo črnjavih / njih kovinskolesketavih peg, nepričakovano ponavljanje, poudarjanje, naštevanje. Grajenje suspenza in razrešitev, ki nas pričaka na koncu pesmi, kot se to zgodi v Vaditi divjino ali moj Tamalpais: v svetlino ki je / svetilnik na poti ki je / cilj za pesem ki je / jezik v gozdu ki je / mirnodušje. Verzi ne narekujejo linearnega branja, vsilijo nam logiko mnogoterih možnih kombinacij znotraj pesmi. Vse je odvisno od vzpostavitve povezav v mislih bralca.

Še preden se izgubimo v čisti asociativnosti in povezano nepovezanih verzih, nas pogoltne zadnji cikel: Mislišča. V njih telo izgine – prepuščeni smo le še mislim. Svetu, ki nas obdaja, pa naj je tuj ali domač. Če je Srečišče namenjeno dvema telesoma, Selišče mnogim, je Mislišče sežetek kolektivne zavesti, zrcaljene skozi avtoričin izraz. Ni pomembno, kje se potikamo, s kom smo, vsi smo pod istim nebesnim obodom, prežetim z astrami. V miselnem toku avtorice, v naštetih besedah se razpre prostor, v katerega kot bralci lahko le vstopimo in v praznino odslikamo svojo misel. Ne gre več zgolj za asociacije avtorice, pesem dopolnimo z lastnimi. Mislišča nas popeljejo v prostrano zunanjost – v čisto družbo kolektivnega telesa. Nizanje asociacij ni naključno – vodi v celoto. Z mislišči so nizi asociacij ozaveščeni: in ali bo ta neusmiljen vonj cvetov / v meglicah vendarle prinesel / poletje ki bo imelo več okusa / po ljubezni in zakaj / nosi moje misli tako daleč.

V zaprti odprtosti sveta, v odprti zaprtosti verza, sredi misli in sredi prostora smo zavestno podvrženi toku časa, menjavi okolja. V pesmih Kristine Kočan je ohranjena cikličnost – sneg, po katerem gazimo, selitev ptic, vihar ob morju so v pesmi umeščeni, da nas spomnijo na tiste spremenljivke, ki se ponavljajo vsakič znova. Morda se bo spremenilo vse okoli nas, sneg bo še vedno naletaval, listje bo še vedno odpadlo z dreves, cvetje bo še vedno pognalo iz pomladne grudi. Tudi če smo ujeti v negotovost našega sveta, bomo lahko spomladi videli štorklji, ki sta se vrnili iz nam nepoznanih krajev. Zgodba vsakega se razvija, življenje teče naprej. Le žvrgolet naših misli bo ostal in nas opomnil, da smo še tu in da se nekje skriva dom.