Postal sem rastlina, kamen, glina in nič od naštetega. Machado de Assis – Posmrtni zapisi Brasa Cubasa (1881)

Браћо и другови, саслушао сам све говоре па вас молим да и ви мене чујете. Сви намдоговори и разговори не вреде докле год смо ми у овом неплодном крају. Radoje Domanović - Vođa (1901)

Ko so se vrata Zelene hiše zaprla, se je posvetil preučevanju in zdravljenju samega sebe. Kronisti pripovedujejo, da je umrl sedemanjst mesecev pozneje v enakem stanju kot tedaj, ko je vstopil v hišo, ne da bi kar koli dosegel. Nekateri gredo tako daleč, da domnevajo, da v Itaguaíju nikdar ni bilo nobenega drugega norca razen njega, toda za to mnenje, temelječe na govoricah, ki so se razširile takoj po dušeslovčevi smrti, ni nobenega dokaza razen govoric. Machado de Assis - Dušeslovec (1881)

***

Če iz svojega bralskega opusa za tokratne namene izpustimo najbolj znano brazilsko pisateljsko ime – to je Paulo Coelho –, potem nam v podalpski kolektivni zavesti ostane bore malo brazilskih piscev, ki bi se tako kot omenjeni alkimist zasidrali v srca bralcev in ljubiteljev dobre knjige, če neuko parafaraziram popoldanske literarne klube razočaranih gospodinj na obrobju mesta. Morebiti se še kdo od starožitnih spominja Jorga Amada, ki ga je nedvomno potrebno postaviti ob bok Saramagu – bil je tudi njegov dober prijatelj –, pisca realističnih novel s socialističnim naukom, ki so proti koncu njegovega življenja postajale vse bolj odprte in tudi nekoliko modernistične. Ne glede na povedano pa so bile nekatere od njih za časa obstoja SFRJ prevedene v enega izmed jugoslovanskih jezikov in s tem dostopne širšemu slovenskemu bralstvu.

Če smo v prevodno brazilsko literaturo do sedaj zabredli z docela odprto dlanjo, brez glave in repa, kot bi se temu reklo, pa je današnje stanje tisto, ki se zaradi svoje bližine zdi najbolj zanimivo. Leta 2011 so bile – če zopet izpustim Coelha [kuélja], tokrat ponatise njegovih del – izdane tri knjige brazilskih piscev: pri Gogi je bila to Noč v Curitibi Cristovãa Tezze, pri Študentski založbi Budimpešta Chica Buarqeja in pri Sodobnosti Rdeča luna – antologija sodobne brazilske lirike, katere poezija časovno sega vse do konca druge svetovne vojne. Prejšnje leto pa je mimo alkimistovih ponatisov izšel zgolj en primerek svitka vezane besede brazilskega pisatelja – čeprav tovrstna cifra vsekakor ne predstavlja majhne bére -, to pa je zbirka kratkih zgodb Dušeslovec in druge zgodbe Machada de Assisa, ki jo je za založbo Sanje prevedla in izbrala Katja Zakrajšek.

Machado de Assis je verjetno najbolj znan kot avtor Posmrtnih spominov Brasa Cubasa, ki jih lahko lokalno bralstvo zaenkrat bere le v srbohrvaški ediciji. Posmrtni spomini Brasa Cubasa predstavljajo prvi abruptni vstop brazilske beletristike na literarni zemljevid sveta, čeravno šele v drugi polovici dvajsetega stoletja, ko je predstraža ameriškega postmodernizma – John Barth in ostali – knjigo vzela v bran pred preprosto realistično interpretacijo in jo posadila ob bok Sternovemu Tristramu Shandyu. Čeprav je tema de Assisovega opisovanja v primeru knjige, prav tako kot tudi v primeru kratkih zgodb, v večini brazilska realnost zadnjih izdihljajev devetnajstega stoletja, v katerem je bila tudi spisana, pa je ravno njena forma tista, ki jo bistveno razlikuje od označevalca »realizem« in po drugi strani tudi tistega, ki tej stoji nasproti: »antirealizem«.

Dvojna vijačnica, ki – preprosto povedano - predstavlja de Assisove zgodbe, je podobna tisti, ki jo je na lastni koži izkušal protokapitalistični sistem Brazilije v sredini devetnajstega stoletja. Razpršenost nakazanega avtorja, kot bi znotrajtekstovnega avtorja imenoval literarni teoretik Wayne C. Booth, se kaže kot večpomenskost vsakega stavka, ki se pojavlja predvsem zaradi različnosti pozicij tistega, ki govori. Vse kratke zgodbe – vključno z najbolj znano z naslovom Dušeslovec – v svoji raznolikosti seveda ne padejo v omenjeni sistem, vendar brez vsakršnega dvoma predstavljajo okruške kasnejše modernistične – in postmodernistične - misli, ki pod vprašaj postavlja svet zunaj govorečega subjekta in njegova določila. Tako denimo zgodba Vedeževalka kaže na pogrošno romantično literaturo in preprosto katarzo, ki jo je moč dobiti z njo, vendar jo zaradi formalnega prevpraševanja lahko uzremo v popolnoma drugačni luči, spet druga, denimo Zrcalo, pa predstavlja spremenjeno gledišče novodobnega subjekta in kako se ta v njem konstruira kot tak.

Ker je neredko orodje pisatelja pri obelodanjanju družbenih zakonitosti humor in vsi njegovi odvodi, tega pri Machadu de Assisu ne umanjka. Humor se dotika vseh por družbe, čeprav je sumljivo tiho okrog vprašanja brazilskega sužnjelastništva, ki je ravno za časa pisateljevega življenja doživljalo svoj bridki konec. De Assis je namreč živel približno ob istem času kot glavni lik - v slovenščino še neprevedene - knjige Podkralj Ouidaha Brucea Chatwina Dom Francisco Manoel de Silva, ki na obalah Afrike trguje s sužnji še nekaj let po tem, ko je v Braziliji takšna trgovina že prepovedana z zakonom. In ravno tovrstna dvojnost, temu bi lahko rekli tudi vzporedni tok povsem jasno zabeleženega zgodovinskega razvoja v Braziliji, je vplivala na De Assisovo pisanje v tolikšni meri, da je oblikovala tudi – in predvsem - njegovo formalno plat.

Čeprav so kratke zgodbe iz knjige Dušeslovec in druge zgodbe v svojih kontekstih slovenskemu in nemara celo evropskemu bralcu tuje, pa je napis »velikan svetovne književnosti« - če odmislimo njegov spektakelski zven in se ne sprašujemo o zvitih marketinških potezah – pod imenom Machada de Assisa jasen in poveden. Avtor z zgodbami v svoji preprostosti postavlja bralcu več vprašanj, kot bi si jih ta lahko zamislil pred vstopom v bralsko izkušnjo, to pa je – za tisti in sedanji čas – že kar pregovorno merilo za kvaliteto. Če je temu res tako, pa je najbolje, da se prepričate sami.

Brazilsko literaturo je v docela pavšalno opisan kontekst postavljal Andrej Tomažin.