Večina pisateljev se, ko pride tisti trenutek v njihovi literarni karieri, v katerem si želijo na papir spraviti lastno družino, takšnega družinskega romana loti izčrpno, kar nemalokrat eskalira v več sto strani dolge družinske sage ali pa v odločitev, da bo na to temo nastalo kar več knjig. Mikołaj Łoziński, predstavnik sodobne poljske literarne scene, ki je letos dopolnil 33 let, pa pravi, da se je s knjigo z naslovom Knjiga, ki je v večjem delu pripoved o njegovi družini, hotel predvsem znebiti dela vedno težje družinske prtljage in je, čeprav je knjigo pisal približno pet let, vsega skupaj popisal le nekaj več kot sto strani. A knjige, sploh pa ne Knjige, ne gre soditi po številu strani.

Knjiga je retrospektivni roman, a ni pisan kronološko. Je izrazito fragmentarna pripoved, nekakšna lepljenka iztrganih dialogov, spominov, pisem, različne mikrozgodbe pa v njej spletajo svojevrstno družinsko drevo, v katerem ni nikakršne hierarhije. Łoziński družinsko hierarhijo razbija namenoma; tako denimo prvo poglavje posveti svoji t. i. tretji babici, dedkovi drugi ženi. Do tem, ki se jim posveti najprej, se zdi najbolj distanciran, z vsakim poglavjem pa vstopa v bolj intimno.

Vsako posamezno poglavje v knjigi govori o določenem družinskem članu, veliko pa jih ima kar več poglavij. Vezno tkivo poglavij je leitmotiv različnih predmetov, od telefona do kavnega aparata in ključev, na koncu pa podoben družinski artefakt postane tudi Knjiga sama. Dodatno dimenzijo romana prinašajo komentarji družinskih članov, ki so želeli tako ali drugače vplivati na pripovedovano resničnost in na lastno umestitev vanjo. Te je Łoziński postavil izven narativnega okvirja poglavij. Pred poglavji so se tako znašli zapisi prošenj mame, da ne bi pisal o tem ali onem, pa brata, ki misli, da ima mama že zadosti poglavij, ali pa se mu zdi, da bi, če je že pisal o očetovih starših, lahko zdaj napisal tudi kaj o starih starših po mamini strani mame. Łoziński njihovim prošnjam sicer nikoli ne ugodi, vseeno pa družinskim članom namenja enakovredne in neodvisne glasove. Njegov ton je pogosto humoren, različne nianse odnosov in osebnih značilnosti pa pogosto izrisuje v banalijah vsakdana.

V Knjigi so zgodbe večglasno nametane na vse strani, pripovedovalcev ni vedno lahko prepoznati, Łoziński pa se pogosto poslužuje tudi le delno razumevajoče otroške perspektive. Aspekti odnosov in karakterjev so v romanu nakazani skopo. Subtilen minimalizem in kratki stavki pa se obnesejo;  Łoziński ve, kaj mora zamolčati, pa tudi kako bralca prisiliti, da bere počasi, da išče namige in te zbira kot delce sestavljanke.

V predgovoru h Knjigi Łoziński piše o tem, kako je slepi psihoanalitičarki, ki ji je med študijem v Parizu enkrat tedensko pomagal na domu, svojo družinsko zgodbo vedno znova vztrajno pripovedoval približno takole: »Stari starši poljski Židi in komunisti, druga svetovna vojna, antisemitska gonja leta 1968, starši v demokratični opoziciji, Solidarnost in prelom leta 1989.« Zato velja omeniti, da je tudi dejstvo, da avtor v knjigi prednost pred omenjenimi dogodki nameni z zgodovino sicer močno zaznamovanim zgodbam posameznikov in da s tem družinsko zgodbo razbremeni političnega in ideološkega, svojevrsten dosežek.

Drugi roman Łozińskega, Knjiga, je na Poljskem prejel t. i. potni list tednika Polityka za leto 2011, eno izmed najpomembnejših literarnih nagrad, ki se podeljuje na letni ravni. V prevodu Jane Unuk je letos izšel pri založbi Modrijan.