Miloš je zadnji roman prvega moža slovenske kriminalne žanrske literature Avgusta Demšarja. Miloš je samosvoj – tako roman kot možakar – in ne sodi v Demšarjev cikel romanov o primerih inšpektorja Martina Vrenka. Oziroma tja sodi le toliko, da ga bomo večno primerjali z njegovim starejšim kolegom. Izkaže se, da popolnoma upravičeno, ker je eden boljših aspektov Miloša gradacija osebnostnih lastnosti Miloša policaja v primerjavi z Vrenkom.

Na začetek torej: kriminalist Vrenko je mariborski policijski mojster malomeščanskih nazorov, ki profesionalno, korektno in osebnostno brezhibno obvladuje tamkajšnjo kriminalno sceno. V šestih primerih svojega cikla je bil tako uspešno predstavljen v vseh svojih zmožnostih, slabostih in potencah, da je bil nominiran za kresnika in svojemu avtorju prislužil naziv top krimi avtorja pri nas.

Omenjeni cikel šestih romanov je dosegel tako pri bralcih kot pri kritikih veliko večjo pozornost kot velika večina slovenske žanrske ali nežanrske fikcijske produkcije. Nedvomno so pomagale tudi nominacije za kresnika, zagotovo pa je sam Martin Vrenko tisti, ki je s svojo slovenskostjo in zato pristopnostjo osvojil bralce. Možnost konkretne identifikacije z glavnim likom, po navadi inšpektorjem, je pri kriminalni literaturi zelo pomembna in Demšar, tako se zdi, je z Vrenkom igral na vse prave karte, da se priljubi domačemu občinstvu. Z lahkoto namreč razumemo njegov malomeščanski zdrav razum, se najdemo v njegovem vljudno prikritem protigejevstvu in šovinizmu in se poistovetimo z njegovim smislom za red in čistočo.

Vrenko se je potem za naš svet in celo mariborsko sceno malo izpel, da ne rečemo, da je postal dolgočasen in predvidljiv, ker to pri njem štejemo kot kvaliteti. In Demšar gre in ustanovi Miloša. Za začetek ima totalno kul ime. Kmalu dobi šarm ravno prav vseeno-mi-je zanemarjenega in prehitro postaranega hrusta, ki je ravno pravšnji mačo za ravno prav zdolgočasene ženske. Potem se izkaže, da njegova roka hitro useka in da razlogi po navadi niso najbolj vsestransko sprejemljivi. Nekaj časa smo že napeljani na misel, da ga obiskuje prijateljica noči, ampak to je samo pisateljski trik, ki ve, kje so slovenske meje dobrega (javnega) okusa. Skratka, dame in gospodje, dobili smo podalpskega Harryja Hola, sicer enega najboljših skandinavskih literarnih izvoznih artiklov!

Za branje literature kriminalnega žanra naj ne bi veljala drugačna pravila kot za ostale leposlovne knjige. V praksi to potem ni čisto res. Podobno kot pri ljubičih je tu merilo dobre knjige posebno visoka doza množične identifikacije in to, kako je knjiga napisana, niti ni zanimivo, če besedišče, sintaksa ali sposobnost, kaj povedati, ravno ne podleže higienskim standardom. Vrenkov redkobesedni in samotarski duplikat Miloš je začel dobivati specifične lastnosti, ki odlikujejo literarne inšpektorje povsod po svetu. Poznamo gurmane in grobijane, pijance in morilce, celo lingvista (ah ne, to je bil njegov avtor!) in tihotapca belega blaga najdemo med njimi. Pri tem se je ravno prav oddaljil od tipično slovenskega življa, da je povečal zanimanje novih bralcev, ne da bi izgubil stare. Takole – če je Vrenko slovenski ideal jaza, je Miloš idealni jaz. Če je Vrenko model, ki ga vidimo, kot vidimo fotra, je Miloš ravno takšen, kot naj bi njegov foter videl njega (v Miloševi fantazmi seveda ali v bralčevi, saj je isto). Vrenko je priimek, Miloš je ime. Dobesedno. Miloš je samo Miloš.

Ugotovili smo torej, da je slovenki krimič povsem v skladu s trendi. Morda se spodobi še nekaj besed o tem, kaj se v romanu dejansko dogaja. S tem je pri krimičih pač vedno problem in tudi tu ne izdajamo Niti. Ene. Same. Podrobnosti. Tu je vsak zase.

Ljudje umirajo, ker jih dobijo po buči. Začne tujec, Italijan Luca, ki se je s svojim partnerjem pred kratkim priselil v Slovenijo v značilno homofobno okolje. Sledita mladi panker iz istega bloka in lepa študentka iz povsem drugega filma. Obadva indice v maniri klasičnega kriminalnega romana obrneta na glavo, tako da bralec sam nima nobenih možnosti, da prehiteva pri razreševanju primerov. Linearno dogajanje se malo spogleduje z dogodki v preteklosti, dogajanje začini Milošev suspenz in … več na tem mestu ne bi bilo vljudno povedati. Kot vedno pri Demšarju je tudi tokrat v ozadju konkretnih primerov neka aktualna družbena tematika, neka redundantna družbena praksa, ki se za sodobni svet ne spodobi preveč. Tokrat se loti homofobije, ne obračunava z njo, predstavi pa skozi različne like njene družbene pojavnosti, vzroke zanjo in seveda predvsem posledice.

Argument, da imajo bralci radi krimiče, ker dobro premaga zlo, je preživet. Ljudje smo se ga naveličali, argumenta in preveč dobrega, ki nima nič opraviti z našim svetom. Vabo bralske identifikacije je zato treba pomalo malverzirati in potem rezultat dejansko ni več tak, kot bi brali Rdečo kapico - in to je dobro, če je morda kdo v dvomih. In tako se je zgodil preskok od Vrenka do Miloša. Od inšpektorja sveta, kot so ga poznali naši fotri, do sveta, kakršnega poznamo. Pri čemer stanujemo v Sloveniji in damo ekstra pohvalo Demšarju, da zna pomisliti na to pri oblikovanju svojih likov.

Super branje skratka, Demšar v svoji standardno dobri izvedbi. Popolnoma endemični. Takole za konec še misel, da se Milošu vendarle dogaja krivica, takole biti v Vrenkovi senci, tudi ko ga prekaša. Morda pa tudi Miloš sčasoma dobi svoj cikel in svojega naslednika. Za našo mularijo. Nekam v smer Dexterja?