Zgodbe iz zbirke Sedem besed so zelo lirične in preproste. Pripovedujejo same poznane povesti, o ljudeh recimo, ki jih vsak pozna in srečuje in zanje po navadi pozabi, da čutijo in hodijo in kaj posebnega vedo. Tako blizu so te vsakdanje zgodbe, da pozabimo nanje, in potem se jim čudimo, zapisanim takole sladkobno v besedah Mirane Likar Bajželj.

Protagonisti so različni iz zgodbe v zgodbo, značajsko dobro umerjeni v nekaj kratkih in odločnih potezah, vedno vpeti v konkretne, enkratne dogodke. Likar Bajžljeva v svoje ljudi polaga akcijo, in skozi njihovo akcijo doseže nivo želenih karakternih potez. Ni boleče romantičnih značajev. Ni bolezenskih primerov. Normalneži  v vsej svoji veličastnosti. Ne za zmeraj. Samo za svoj prostor v tej knjigi.

In zato doseže težko dosegljivo: v zgodbah ni ravnanja krivic. Ni iskanja pravic. Vsak seveda drugemu kaj hoče, kako ne bi, pisateljica pa po drugi strani nikomur noče nič. Komentira. Se bodo našle nadebudne bralke, ki bodo čustveno spoznale, da sladkobne besede Likar Bajžljeve govorijo njihovo življenje. Seveda se ne motijo in morda se avtorica strinja z njimi o pisanju resnice, kaj vem, življenja na splošno. A resnica življenja lahko ostane prihranjena in pusti zgodbe vsakdana literaturi: melje jih v strumno karakterizirane stavke. In z njimi je res veliko veselja – kaj bi torej z resnico?

Strumni stavki so avtoričino veselje. Z njihovim sukanjem zna govoriti še malo nad besedami, da dopolni prazne prostore med njimi in nadgradi pripovedovano s hitrostjo, višino, vonjem, s čimer koli hoče. Stavki kot da razumejo povedano ali kot da s svojim vedenjem in ritmom oponašajo pomen, ki ga nosijo. V vsaki zgodbi si izbere en tak strumni stavek in ga odebeli. Vsak teh ima sedem besed. Vsak teh je verz poslednjega zapisa, ki lahko z nekaj domišljije sestavlja petnajsto zgodbo ali prozno pesem zbirke, brez domišljije pa je pač le naključno zaporedje že porabljenih stavkov, ki združujejo zgodbe v neko celoto.  

Če je to koncept zgodb, njihov okvir, jim ni v škodo, ne opravi pa nujno svojega poslanstva tako bravurozno kot zgodbe same. Odebeljenost preočitno usmerja pozornost na celoto in nekako povzema glavne poteze posameznih zgodb, pa bi bile sedmerice besed najverjetneje razpoznavne tudi brez privilegiranega zapisa, morda bi tako ohranile tudi na konceptualni ravni isto liričnost, ki odlikuje raven stavkov. Koncept venca je za prozo nenavaden in zanimiv eksperiment, vendar je učinek bled in neizrazit v primerjavi s svojo poetsko različico.

Največjo kvaliteto zbirke polagam v sposobnost avtorice potujiti vsakdan in ga potopiti v literaturo ter ga tako vrniti nazaj bralcu na način, ki ni vrednosten. Taka literatura ima poleg svoje literarnosti tudi precejšnjo spoznavno vrednost, da misliti, reče zdravorazumska rečenica, nemogoče je ignorirati vsebino v prid njenemu literarnemu zapisu. Ne, obstajata v harmoniji in se plodita. Ostaja nek trpek okus po branju. Podoben je okusu zbirke zgodb Vincenta Velle  z naslovom Iz rok mojih prijateljev. Samo tisti nima sladkobe, je zapisan z robatejšimi, hitrejšimi potezami.

Moje najljubše tri iz zbirke Likar Bajžljeve so naslovljene Válerca, Bištek in Kaj je največje. Dneve jih že nosim s sabo in opazujem, kako se njihov literarni izraz spaja z intimno-mitičnim z družinskega spomina.