Poezija vplivne afroameriške lezbične pesnice in aktivistke Pat Parker se je lani znašla tudi na slovenskih knjižničnih policah. Zbirko z naslovom Pesmi sta uredili Nina Dragičević in Nataša Velikonja, ki je zaslužna tudi za prevod pesmi. Knjiga je prvi pregled poezije Pat Parker v slovenščini. Rdeča nit njenih pesmi sta občutka drugosti in zavrnjenosti, ki sta aktualna tudi danes.

Zbirka odraža vprašanja, s katerimi se avtorica srečuje v različnih obdobjih življenja. Že z opisovanjem otroštva se Parker loti uganke iskanja lastne identitete. V pesmih se sooča z ločitvijo, sprejemanjem svojih homoseksualnih nagnjenj in smrtjo bližnjih. Nato se njene pesmi prelevijo v zrelejše opise lezbičnih razmerij in aktivizma za svobodo vseh. Tu se avtorica v poeziji predstavlja v poziciji »drugosti«, tako v kontekstu rase kot tudi v kontekstu spola in spolne usmerjenosti. V njenih pesmih je prisotno iskanje pripadnosti in občutka sprejetosti v posamezni marginalni skupini. Pripadnost črnski rasi ji na primer ne pomeni avtomatične asimilacije s črnskimi umetnicami, saj se počuti izključeno zaradi svoje lezbične spolne usmerjenosti. Tako je postavljena na razpotje pripadnosti in v enem od verzov zapiše: »Tistega dne, ko bodo vsi moji različni deli lahko prišli z menoj, bomo imeli to, čemur bi rekla revolucija.«

Besedno zasnovo poezije, zbrane v obravnavani knjigi, je najlažje opisati kot preprosto in stvarno. Oster ritem, ki ne pozna melodičnosti, gradijo nepovezani stavki in besede, pogosto ločeni z uporabo klicajev in drugih ločil. Ob branju se zdi, da gre za gole beležke, ki jih je avtorica nakracala na papir. Takšen vtis vzbujajo zlasti sami zase stoječi samostalniki in glagoli. Pesnica se izogiba kompleksnim stavkom in opisom – pesmi oblikuje kot nizanje dejstev. Golo navajanje pa ni dolgočasno ali brezosebno, kot bi lahko pričakovali. Njeni verzi so svobodno postavljeni po papirju, brez pravil ali pravega razloga. Z njimi pesnica v posamezniku vzbuja občutke zavrnjenosti, neodobravanja in izločenosti, s katerimi se je soočala v lastnem življenju. Tako na primer piše: 

’rodila si se kot napaka’ 

mi je rekla mati 

vse odtlej 

se poskušam oddolžiti. 

Kljub preprosti zasnovi se tako loteva težkih tem, kot sta nasilje in smrt, kar pesmim da nekakšno globino. Njihov čar je avtoričina zmožnost, da v bralcu brez pretirane uporabe metafor vzbudi čustven odziv. 

V prvih zapisih se Pat Parker dotika lastnega otroštva. V njih opisuje teme, kot je občutek drugačnosti in zavrnjenosti, ki ga je občutila doma. Način pisanja ostro zareže v bralko. Pri opisovanju se ne osredotoča na svoje občutke; ne opredeljuje se do dogodkov, ki jih niza v pesmi. Pridevnike pogosto izpušča in se tako odreka možnosti, da bi bralki sugerirala specifičen pogled na opisano – tako ji omogoča, da si ustvari svojo percepcijo opisane situacije. Pesmi se ne ustavijo, ko napočijo boleči trenutki. Nasprotno – ritem branja se prav ob njih stopnjuje. V pesmi Kozji otrok izredno naturalistično in brez olepšav opisuje revščino, ki jo je izkusila kot otrok. Na tem mestu se v svojem razredu kot reven temnopolt otrok prvič prepozna v vlogi Drugega. Posamezni verzi učinkujejo kot udarci, ki jih je nekdaj stigmatiziranemu posamezniku zadal svet. 

V zbrani poeziji Parker pogosto izpostavlja kontekst ženskosti in ženstvenosti ter svojega soočanja z njima. Ob tem hladno omeni, da je bila žrtev spolnega nasilja, pri čemer temo zapusti tako hitro, kot jo načne. Travmo iz prednajstniških let opiše v naslednjih verzih: 

ves ta čas nisem vedela 

da je pravi problem 

nekaj čemur se reče nedolžnost 

ki sem jo izgubila 

že dve leti nazaj z resnično 

brezupnim posiljevalcem.

V pesmih spregovori tudi o drugih oblikah nasilja, s katerimi se je srečala bodisi kot žrtev ali zgolj kot opazovalka. Zlasti opazno je ravnodušno nizanje verzov, ki žensk ne opisujejo kot žrtve. V njih se zrcali gnus, ki ga avtorica občuti do nasilneža in sistema, ki ga ščiti. Pesmi bralki pustijo neprijeten priokus, ki ga proizvaja pesničina vdanost v usodo. Ob prebiranju lahko zaradi avtoričinega golega in neemotivnega jezika začutimo krivdo, nemoč in frustracijo. 

V svojih pesmih Pat Parker večkrat uporabi ponavljanje, ki odraža agonijo. V pesmi Kam se gre postati nedržavljan opisuje politične dogodke, ob katerih ponavlja frazo »Hočem odstopiti; hočem ven«. Refren se kaže kot odpor do nekaterih dogodkov in žêlja po drugačnem svetu; izraža naveličanost nad seksizmom, rasizmom in šovinizmom, ki ga je deležna v današnjem kapitalističnem okolju. Kljub temu pa sta v pesniški zbirki prisotna upanje in želja po boju. V pesmi Gibanje v Črnem je namreč mogoče zaznati vnemo in vztrajnost, ki ju Parker čuti v kontekstu črnskega gibanja. Zlasti te pesmi so aktualne tudi danes, saj belopoltemu posamezniku ponudijo rahel vpogled v življenje temnopoltih državljanov ZDA. Parker v eni od pesmi jasno zapiše: 

Prvo kar moraš storiti, je pozabiti, da sem Črna. 

Drugo nikdar ne smeš pozabiti da sem Črna.

Pomanjkanje čustvenih zapisov je zlasti izrazito v pesmih o lezbični ljubezni. Te sicer opisujejo stik dveh žensk, a na trenutke učinkujejo površinsko. Erotika, ki jo je želela pesnica zajeti v verzih, se kaže kot sla in ne čuten spoj dveh ljubimk. Zanimivo je zlasti prepletanje poželenja in ljubezni, ki ju občuti do opisanih žensk. Svojo izgubljeno ljubezen opisuje z glavo in ne s srcem. Zdi se, da želi ljubezen, zlasti lezbično, prikazati jasno, brez utopičnih predstav. Žensko telo želi prikazati tako, kot ga doživlja sama, in ne skozi oči moškega gledalca. Bralki je kljub temu težko občutiti dinamiko odnosov, saj je ta opisana le kot mesenost teles. 

Pesniška zbirka zrcali avtoričino iskrenost, odprtost in kritično opredeljenost do sveta in lastnega življenja. Njena zmožnost golega opisovanja intimnih trenutkov, zreduciranih na posamezna dejstva in občutke, v bralcu vzbudi najrazličnejše odzive. Ritem njenih verzov posamezniku da občutek pristnosti, a obenem neizbežnosti trpljenja. Umetniškega dela ne ustvarja iz vzvišenih vzgibov; cilj njenega pesništva je oblikovanje prostora, ki bralki omogoča ustvarjanje lastnih občutij na podlagi prebranega. V spremni besedi Nina Dragičević zapiše, da Pat Parker sebe in svoje življenje dojema kot umetnost – umetnost zanjo ni nekaj nadčloveškega, umetnost smo vsi. Kljub distanciranosti avtorice v njenih pesmih, ki na trenutke učinkujejo hladno, pa ima ta pomembno vlogo. S poezijo namreč bralki zapoveduje, naj opredeli lasten položaj v odnosu do »drugosti«, ki jo opisuje. V tem se skrivata izvirnost in aktualnost njene poezije. 

Pisala je Tia.