Nulta cifra

Prejšnji teden je preminil Umberto Eco, spomladi pričakujemo slovensko izdajo njegovega zadnjega romana Numero zero, poslovenjeno Poskusna številka. Evropski »ta veliki« je svoj opus zaključil v maniri vseh kultnih elementov, ki jih od njega bralci pričakujemo, le kondicija je pisanju malo pojenjala in zato roman v primerjavi s svojimi starejšimi brati deluje malo raztreseno.

Upam, da tole ne zveni pokroviteljsko, ampak občutek je tak, kot bi šlo za Ecovo mladostniško delo. Ker je začel pisati leposlovje v poznih srednjih letih, ko je bil že uveljavljen filozof, publicist, semiotik, profesor, so Ecovi romani zato od prvega naprej zrela dela, tako rekoč brez napak. Svoj nedeljski posel, kot je sam pravil svojemu pisanju, je začel brezhibno tako z vsebinskega kot s stilističnega vidika. Ne vemo, kako bi bilo denimo videti, ko bi se Umberto Eco iskal v slogu, kako bi njegove eruditske obsesije vplivale na njegovo koncipiranje fabule, glavne niti zgodbe. Vse je prišlo v popolni izvedbi.

Zdaj pa je tu Nulta cifra, z vsemi elementi, ki jih imajo Ecovi ostali romani, ampak v izvedbi, ki Ecu nekako ne pritiče. Zasnovana je zelo velikopotezno, njen potek in konec pa na nekaj manj kot 200 straneh velikodušnega tiska (govorim o angleški izdaji) pričakovanj ne izpolnita. Namen pisanja - glavna ideja pod zgodbo je skregana z izvedbo in načinom, kako jo dojema sodobni bralec.

Colonna je faliran petdesetletni humanist, preživlja se s prevajanjem iz nemščine in ghostwritingom krimičev. S kombinacijo nezanemarljivega pisateljskega talenta in moralno labilnih osebnostnih lastnosti je ustrezen kandidat za pisanje nekakšnega knjižnega dokumentarca o vzniku novega časopisa. Medijski mogul časopis z nakupom ustreznega števila lastniškega deleža utiša in zapre še preden dobro začne izhajati, objavlja namreč novinarske zgodbe, ki mu utegnejo škodovati pri poslih. Le da je vse hakeljc: časopis je že koncipiran z namenom, da bo utišan, sploh nikoli ne namerava izhajati, samo nekaj nultih cifer bo na voljo, da dosežejo svoj izsiljevalski namen. Colonna obenem z zaganjanjem časopisnega dela in koncipiranjem bizarnih novinarskih zgodb že piše pričevanje o tem, kako je vplivnež raziskovalno novinarstvo zatrl v kali, podpisan bo seveda urednik in nadaljnje izsiljevalsko orodje, kot si predstavlja Colonna, je pripravljeno za uporabo.

Ogrodje dogajanja sestavljajo uredniški sestanki časopisne ekipe, kar pa se tam pogovarjajo med sabo novinarji, obsega vso eruditskost, izkušenost, navdušenost in znanje Umberta Eca, semiotika, zgodovinarja, medievalista, publicista, filozofa, občana in moškega, obregne se namreč tudi v avtomobilsko industrijo. Čeprav gre bolj ali manj za zgodbe, ki zaradi zgodovinskega ali specifično italijanskega lokalnega konteksta povprečnemu slovenskemu bralcu ne bodo znane, je ta del najboljše branje romana Numero zero. Padajo ena ideja na drugo, duhovite so in poučne, a nikoli preveč ne pametujejo, fine male pripovedovalske vinjete, ki razbijejo linearnost glavne niti pripovedi. Žal ostajajo samo na tem nivoju, sami v sebi zaključeni fabulativni krogci, ki sčasoma začnejo delovati kot metanje kart na mizo, pri čemer so te karte preveč naključne, da bi lahko iz njih povzel kakršno koli koherenco. To začne sčasoma motiti.

Časopis, ki se ustanavlja z namenom, da nikoli ne bo ustanovljen, se imenuje Jutri. Urednikova ideja je, da ne bodo objavljali novic, ki se zgodijo do večera pred jutranjo izdajo, ampak da bodo posamezna faktografska dejstva, ki se zgodijo, povzeli, razširili in napihnili v verjetne zgodbe, ki bodo potem generirale dogodke. Prva taka zgodba je seveda že ustanavljanje samega časopisa. Kar Eco tu problematizira, je dejstvo, da novice ne naredijo časopisa, ampak časopis naredi novice (to je prosto povzeto po pripovedovalcu v knjigi). Tendenca je skratka, da si izmišljujejo, predvidevajo, konspirirajo - in vse to z nekaj triki, ki delujejo kot pošteno faktografsko novinarstvo in ki jih Eco v romanu velikodušno in v obliki nazornih primerov predstavi bralcem - ter zapakirajo kot zgodovinsko resnico.

Teren za teorijo zarote je dobro pripravljen in tu prihaja vrhunec romana, kolikor ta roman ima vrhunec, v obliki ene izmed prej omenjenih vinjet. Gre za alternativno zgodbo o tem, kako sta Vatikan in duče ob koncu druge vojne odigrala svoji vlogi. O tem ne nameravam povedati niti besede več, ker potem ne bo razloga za branje romana. A če je kje v tem romanu Eco v vrhunski ecovski formi, je to tukaj.

Rokovanje z resnico v orodjih teorije zarote je Ecova specialiteta, a v primeru zadnjega romana se postavlja nekaj vprašanj o premišljenosti konspirativnega konteksta. Roman se zgodi v malo več kot dveh mesecih leta 1992, takrat enkrat je Eco tudi dejansko začel pisati ta roman, a ga ni končal. Gre za predberlusconijevsko in predinternetno dobo, ko je bila medijska zgodba sicer velika, ne pa tako vseobsegajoča, utrujena in ponavljajoča se dejanskost. Podatki v knjigi se prenašajo na disketah, resno. To je bilo pred 24 leti pač dejstvo, ki bi bilo danes mirno prebavljeno, če bi bilo kakšno drugo opravičilo, da se roman odvija prav v tisti dobi – pa ga ni, ali pa ga vsaj jaz ne vidim. Ni razloga, da piše o umetnem proizvajanju resnice in tega ne naveže na današnji čas, ko so se dejanski dogodki dobesedno preselili v medij, ko je to nekaj zares vsakdanjega. Nekaj teže razvoju dogodkov poskuša pisatelj dati tako, da umori avtorja teorije o Mussoliniju. Učinka skoraj ne doseže.

Skupaj s Poskusno številko bodo tako v slovenščino prevedeni vsi romani Umberta Eca: roman Ime rože je prvič pri nas izšel leta 1984, potem pa Baudolino, Foucaultovo nihalo, Otok prejšnjega dne, Skrivnostni plamen kraljice Loane, Praško pokopališče. Brali bomo tudi tega zadnjega, seveda, ampak prej kot hommage mojstru kot pa zaradi romana samega.