“In ti me sprašuješ, naj ti povem, kaj se dogaja, kaj le se dogaja, nič se ne dogaja, si mislim, mar ne veš, da sploh ni več ljudi?” Tako se zaključi nova pesniška zbirka Nataše Velikonja Preveč vljudna, ki je izšla pri Hiši poezije kot ena izmed petih zmagovalk natečaja za najboljšo pesniško zbirko Sončnica. In tako Nataša Velikonja v zbirki zgosti cirka trideset let svojega aktivnega odraslega življenja med kulturniki in homoseksualci in ljubimkami in pač vsemi, potuje po tem mestu, srečuje podporne strejte, a zatrjuje, da ni več ljudi. So pa debili, kot jim pravi in ki označujejo udobno nameščene, navidez ozaveščene, navidez razsvetljene, navidez progresivne, navidez dobromisleče posameznice in posameznike ter njihove resnično stremeče, hlepeče, ignorantske, veselja alias uničenja željne horde.

Po vseh interpretacijskih konvencijah bi lahko naracijo v pesniški zbirki Preveč vljudna označili za ostro, njen jezik in stanje za jezna, srdita. Dodali bi, da iz nje seva frustracija, in se domislili, da gre pravzaprav za histerijo. Et voilà, 19. stoletje. Ker smo tudi sami v avtoričinem neposrednem okolju, bi rekli, da je napadalna; da v delu obračunava z raznimi klikami tukajšnjega prostora in da je njeno označevanje ljudi za ‘debile’ vulgarno, prostaško. Ampak zbirka Preveč vljudna ne ustreza prav nobeni konvenciji tukajšnjega prostora, zato se je potrebno umakniti iz svoje krhke, ranljive, na resnico neodporne drže in sprevideti, kaj to delo sploh je. Morda pa je na vprašanje, kaj zbirka Preveč vljudna je, najbolj smiselno odgovoriti tako, da ugotovimo, kaj ni.

Zbirka Preveč vljudna ni nikakršno obračunavanje z literati, ertevejevci, gostilničarkami, bivšimi ljubimkami in tistimi ljubimkami, ki jih prav zaradi avtoričinega spoznanja morebiti nikdar več ne bo. Ko omenja samodeklarirane Djune Barnes, pa ko govori o strejt literatih, ki kolonizirajo homoseksualno literaturo, ko našteva tipične elemente lokalov v tem mestu, takrat z nikomer ne obračunava, temveč popiše tisto, kar je resnično tu, a je - v občem strinjanju, v želji po pripadnosti čemurkoli, v oportunističnem parazitiranju na libertarnih idejah in predvsem na idejah tistih, ki so zaradi svoje ekonomske pozicije postavljeni ob stran - spregledano, neupoštevano in prepuščeno stradanju. Velikonjina zbirka sploh ne more biti obračunavanje, tudi če bi to želela biti, kajti obračunavanje predvideva stik, trenje, konflikt, diskusijo. Tega pa danes ni mogoče pričakovati. Danes je tako, da diskusije potekajo v zaprtih, šepetajočih krogih strinjanja in potem glasnih razglašanjih toleriranja razlik in nekakšne politične korektnosti. Če je ob branju zbirke Preveč vljudna kdo užaljen, je to zato, ker je razkrit in kot takšen - ali takšna - za vedno zabeležena. A če avtorica vendarle s kom obračunava, to počne s seboj. Kot da bi preizpraševala temeljno norost, ki je vztrajanje v življenju, si jo razlaga s prepričanjem, da je tako ali tako vedno odhajala, a potem pravi: znova in znova zastavljam svoj debilni mimohod tako, da sem potem vse dneve in noči v tem provincialnem dogajanju, med temi tatinskimi krvoločnimi vljudnimi potlačenimi debili, ki me zanikajo, pustijo čakati, mešetarijo, zvijačijo, zamolčujejo, lažejo, izključujejo, zanikajo, zanikajo, zanikajo...

Preveč vljudna je delo petdesetletnice, ženske, lezbijke, kulturnice v revščini. To je pogled s socialnega dna. To je perspektiva, ki bo demaskirala samodeklarirane borce, benevolentne in v intelektualnem stuporju bivajoče kolaborantke; vso neoliberalno politično korektnost v javnem prostoru in eksplicitno nasilje onkraj pogleda pomembnih drugih bo spravila na kolena. Preizprašala bo kredibilnost izbrancev in odločevalcev, z žiletko bo zarezala v zamaščena očesa vsake bralke in upala, da bodo pod njimi neka druga očesa. Verjetno zaman, in vendar točno to stori. Da pa bi ji to uspelo, mora opazovati srž problema. Najde jo v verodostojnosti tistih, ki delujejo v javnem prostoru in nam ga tudi krojijo.

Velikonjina perspektiva, artikulacija ter teme, ki se jih loteva, od bralke zahtevajo vsaj dvoje: prvič, lastno percepcijsko premestitev v njeno pozicijo. Ta pogled je potrebno zdržati, kar ni niti malo lahko, saj bo bolj pogosto kot ne zahteval razredni pogled navzdol, svet pa rad zastre vse, kar moti brezbrižnost. Tako je nastal judovski geto, tako malodane nihče noče Roma za soseda, tako so ženske vajene skrivati vložke in tampone, tako so nastali sanatoriji in tako je kritika praviloma zatrta v kali. In drugič, branje njenih pesmi zahteva motrenje njene perspektive z njene perspektive. To je potrebno storiti iz, spet, najmanj dveh razlogov: prvič, da bi se otepli fikcije, imenovane altruizem ali, raje, empatija, ki bi se morebiti zbudila, a zgolj zato, da bi dosegla senzibilnostno kvoto vsakdana. In drugič, da bi presegli tabloidistični pogled, ki se kar ponuja, ko se nam razkrivajo imena podob, ki jih avtorica v delu uporabi za model, s katerim prikaže mnogo širše pojave, mehanizme in strukture.

Pri posredovanju poant si Velikonja pomaga s svojim značilnim jezikom. Zavrača literarne ornamente, metafore pa nam tako zelo približa v realnem, da jih tako rekoč izniči. Zareže v hiperrealno, v to sodobno varovalo pred vsakršnim spoznanjem, in se prebije skozenj. Tega dela ni mogoče ne razumeti. In ko tako razpira družbeno telo in z jezikovno preciznostjo praska po njegovem tkivu, ko torej izvaja obdukcijo družbenega, pravzaprav enako skrbno secira sebe - dasiravno s precej nelagodja ob zavedanju, da to lahko počne zgolj ‘za nazaj’, nikdar sproti. Pesniška zbirka Preveč vljudna je predvsem rezultat dolgega motrenja - in sodelovanja - v situacijah počasnega, a gotovega uničenja subjektivitete. Ne glede na to, koliko je uničujoče, saj nikakor ni uničujoče za vse. Niti za večino. Večina se zabava, in to po ovinkih mimo kritike, ki bi vsesplošno zabavo zmotila. Ta čas nekje odmeva Wittgenstein, ko pravi, da sicer ne ve, zakaj smo tu, a gotovo ne zato, da bi se zabavali, Velikonja pa to tragično veselico popiše. Njene pesmi so recenzija življenja na obrobju dobro uglašenega in precizno škrobljenega in nenavadno samozavestnega orkestra, ki se predaja svojim dirigentom in ki kar gode in gode od enega do drugega stavka, a nikjer nobene povedi. Preveč vljudna je popravek, popravek vsega prejšnjega. Je avtoričin rez v njeno prejšnjo zbirko Ostani. In zdaj pravi: nikdar se ne pridruži ničemur, nikar ne ostajaj, na neki točki bo terjala, kar ni njenega, ona, pretenzija oblasti, pretenzija biti izvorna točka, s tisočimi lastnimi imeni. In odide. Toda tako, kot je Alfred Loos za Karla Krausa vedel, da ni obupal po tem, da ni umolknil, lahko ob branju pesniške zbirke Preveč vljudna rečemo, da Nataša Velikonja ni obupala. Morda šele zdaj lahko prične živeti. Ave.