“Človeški značaj ima usodne pomanjkljivosti, toda ljubezen je nekaj, kar zaobjame celega človeka, dobro in slabo, krepost in sprevrženo, lepo in zanikrno, ljubezen pomeni izkustvo vse človeške snovi ali katerega koli njenega dela, tako pri sebi kot pri drugem, tukaj nimamo možnosti izbire, razen če izberemo, da ne bomo ljubili.”

Slišale smo citat iz konceptualnega romana Poslovilna pisma z Montmartra tajvanske avtorice Qiu Miaojin, ki je v prevodu Katje Kraigher izšel konec lanskega leta pri založbi ŠKUC. Naslov ni naključje - delo je res avtoričino slovo, saj je bilo posthumno objavljeno leta 1996, približno leto dni po njenem samomoru pri rosnih šestindvajsetih letih. Qiu v svojih delih veliko piše o istospolni ljubezni in seksualnosti in velja za ikono LGBT literature ter je že za časa življenja za svoje pisanje požela kar nekaj literarnih nagrad. Pisma z Montmartra so v veliki meri avtobiografska lirična izpoved o propadlem ljubezenskem razmerju in kasnejša obdukcija razmerja, ki postopno vodi v čustven in fizičen propad.

Roman sestavlja dvajset pisem, ki jih lahko, kot pojasni uvod, beremo v kakršnem koli vrstnem redu. V knjigi so urejena v kronološkem zaporedju, oštevilčena pa so navidez naključno. Navdih za zgradbo naj bi Qiu črpala iz evropskega eksperimentalnega filma in skladateljskega postopka nedoločljivosti, katerega najvidnejši predstavnik je skladatelj John Cage. Nedoločljivost v glasbi pomeni, da je interpretacija prepuščena interpretu, v nekaterih primerih pa tudi naključju. Qiu nas tako postavi v vlogo interpreta in nam dopušča, da pisma sestavimo v kakršen koli roman želimo. Nedoločljiva pa je tudi pripovedovalka, ki je mestoma implicitno izenačena z avtorico, spet drugje je omenjena kot Zoë, enkrat v moškem, spet drugič v ženskem spolu in enkrat v prvi, spet drugič v tretji osebi. Kot je značilno za pisanje Qiu, je tudi tu zgradba izrazito postmodernistična.

Slog pisanja je primeren vsebini, saj se stavki pogosto prelivajo iz enega v drugega, z malo pikami ali ostalimi končnimi ločili, in tako sliči kaskadam emocij, ki jih doživlja pišoča. Tako so povedi dolge in se vrtinčijo, kot se vrtinči sledeča poved, citiramo: “V resnici ne smem domnevati, da bi me kdo lahko še bolj ljubil, Xu mi je dala že preveč dobrega, tako veliko, da ne morem upati na srečno naključje in si govoriti, da še lahko ljubim koga drugega, da imam še pravico prevzeti odgovornost za življenje koga drugega, ne morem si metati peska v oči in si govoriti, da si želim početi še kaj drugega, da si v življenju želim uresničiti še kakšno drugo ljubezen.” Konec citata.

Pisma nam razkrivajo intimno čustveno izpoved pripovedovalke, ki vročično grebe po pepelu pogorelega ljubezenskega razmerja. Sprehaja se po preteklosti in išče, kaj je šlo narobe, kdo je kriv in kaj bi lahko storila drugače. Izlivi frustracij se prelivajo v ljubezen in spet v sovraštvo in prezir. Tovrsten delirij včasih zraste v vzvišene in plemenite izpovedi večne ljubezni, ki že naslednji trenutek padejo v patetiko in čustveno izsiljevanje. Pripovedovalka na neki točki zapiše, citiramo: “Moja smrt bo tako moja zadnja gesta, s katero jo bom prosila odpuščanja in se ji izpovedala, moj zadnji poskus, da ji pomagam odrasti …” Citat nazorno ilustrira, da tista “lepa nora ljubezen” preraste tudi v manipulativno obsesijo, mučno pa ni več samo sočustvovanje z ljubezenskimi agonijami pišoče, temveč tudi sámo prisostvovanje čustvenim ekscesom.

Pripovedovalka se v svojih pismih zavija v izolirano govorico ljubezni, v kateri ostaja nerazumljena. Ujame se v paradoks zaljubljenčeve samote, ki ga v svojem delu Fragmenti ljubezenskega diskurza Roland Barthes opiše kot, citiramo, “lahko me posluša ves svet, /.../ a slišijo /.../ me lahko samo tisti subjekti, ki imajo natanko in prav zdaj enako govorico kakor jaz,” konec citata. V odsotnosti objekta svoje ljubezni ostaja sama s svojimi frustracijami, ujeta v ciklično ekspresijo večne ljubezni, ki ni le neuslišana, temveč tudi zavrnjena. Tako pripovedovalka zapiše: “Xu, ti ne veš, kako te ljubim, do konca življenja bom tukaj, do konca te bom tako ljubila, ne razumeš, kako te ljubim, ali pa nočeš razumeti …” Konec citata.

S propadom razmerja je pripovedovalkina ljubezen izgubila možnost manifestacije in se obrnila sama vase. Izgubila je stik z materialnim svetom in edini način, da še obstaja, je kot čista ljubezen, ločena od življenja. Pripovedovalka, ki se prepoznava le še v svoji ljubezni, kot zadnjo gesto čiste in večne ljubezni izvaja obdukcijo propadlega razmerja. Citiramo: “Po peklu, skozi katerega sem šla v marcu, sem že mrtva, smrti me ni več strah. V primerjavi s prvotnim obrazom te ljubezni, h kateremu se hočem vrniti, v primerjavi s čudovitim bliščem življenja, ki ga hočem izpolniti, telesna bolečina ni nič, lahko jo prenesem, lahko se ji nasmehnem.” Konec citata. Izgubljenega ne želi več obujati. V pismih zgolj raziskuje in beleži, kako je razmerje umrlo. Zato grebe in trga po ostankih razmerja; grebe in trga po lastnih čustvih; grebe in trga sebe v propad. Tega se zaveda, na kar nas opozori že posvetilo, ki se glasi: “Umrlemu zajčku in meni, ki bom kmalu umrla.”

Qiu Miaojin se je ubila le osem dni po datumu zadnjega pisma. Kot pojasni prevajalec in avtor spremne besede angleške izdaje, Ari Heinrich, ima samomor v tajvanski kulturi drugačen pomen kot na zahodu. Po njegovem mnenju bi morali gesto samomora razumeti, kot bi Qiu želela, da jo razumemo - kot poskus združitve življenja z umetnostjo. A vendarle je avtoričina smrt, tako kot njena literatura, le delček njenega kompleksnega in slabo razumljenega življenja, zato bi bilo Poslovilna pisma z Montmartra naivno brati kot popoln spoj življenja in umetnosti. Preveč življenja je očitno zamolčanega, preveč je v romanu nedoločljivega, da bi bila avtorica v celoti pojasnjena z romanom ali roman z njeno smrtjo.

V petem pismu lahko najdemo misel, da, citiramo: “[Ta knjiga] ne bo velika umetnina, a bo vseeno globoka, bogata izkopanina iz “čisto majhnega področja” življenja mladega človeka, zelo preprosta in čista knjiga.” Konec citata. Poslovilna pisma z Montmartra res ni velika umetnina, ni veliko delo. V samem bistvu gre za avtoričin poskus zdravljenja čustvenega razdejanja, ki ga je pustilo propadlo razmerje. Poskus se je končal neuspešno, zato je svojo bolečino prekrila s patino umetnosti, roman pa služi kot njeno slovo. 

Pisal je vajenec Martin.