Inšpektor Vrenko ponovno v akciji

Avgust Demšar v svojih detektivkah postaja boljši in boljši. Verjetno smo se tudi bralci njegovega precej specifičnega pristopa k žanru že toliko navadili, da lahko v napisanem zgolj še sproščeno uživamo. Dokler ne pridemo do nekaterih manjših logičnih zagat. Ampak te so le manjše ovire do pokopanega trupla in mirne vesti. Sploh pa lepo po vrsti. 

Z Mariborom kot literarnim prizoriščem zločina načeloma ni nič narobe, čeprav je v kontekstu slovenskega bralca nekako bolj utrjen Maribor kot mesto-avtonomna-tvorba iz Jančarjevega romana Severni sij. Slovenska kriminalistična zdrava pamet fascinira, še bolj naivni pripovedni pristop. Kombinacija je več kot uspešna.

Avtorju je treba priznati: na zgleduje se po tujih receptih za uspeh, vsaj očitno ne. Poleg tega, da poseže v domači tako literarni in zdravorazumski kot prostorski živelj, se loti tudi svojevrstnega opisnega pristopa, ki s šolsko vestnostjo popisuje izbrane detajle, stil korekcijskih očal, na primer, ali pa avtomobilske gume. S tem Demšar vstopi v lik ali pa v njegovo dejavnost, kar pa sčasoma preseže, saj informacije res trosi preveč radodarno, a hkrati preveč specifično in sporadično, da bi si bralec lahko samo s pomočjo opisanega popolnoma definiral posamezni lik. To naivno opisovanje v nekompleksnih in tekoče berljivih stavkih v končni fazi da občutek domačnosti, udobja, zabave.

Avtor Avgust Demšar je skozi šest nadaljevanj o Vrenku postopoma dograjeval svoje like. Ne moremo ravno reči, da so se razvijali, ker njihovo nazorsko-moralno delovanje ostaja vseskozi v istih okvirih, ampak to je v žanru dopustno in celo pričakovano. Inšpektor Martin Vrenko je tako klen možakar trdnih načel, zmerno levih političnih prepričanj, njegove sive celice so dobro trenirane in v odličnem odnosu z intuicijo. Vrenko je skratka s svojim mentalnim in behaviorističnim zaledjem pogonski motor ekipe, medtem ko mu dva podrejena kriminalista bolj ko ne sledita in se učita nenaučljivega, tak je vsaj vtis. Marko je vseskozi prisoten kot inšpektorjeva desna roka, konservativni izvajalec navodil in avtor pogosto neumestnih in neuporabnih prebliskov. Ivana je z leti, ko njeni otroci odraščajo, tudi v Vrenkovih primerih postopoma dobivala vedno pomembnejšo vlogo in je Markov kontrapunkt - pogosto je kdo od kolegov ali »strank« ne jemlje resno in zato sem in tja malo zarohni. 

Kdo in zakaj je umrl v šestem Vrenkovem primeru, morda raje preberite sami. Poleg tega, da Vrenkova ekipa rešuje umor, se mimogrede sreča z nekaj potencialno kriminalnimi situacijami, predvsem pa z bolj ali manj prikritimi človeškimi nizkotnostmi, obsesijami in boleznimi. Obsedenosti v času krize je naslov primera, ki tudi povezuje drobne fascinacije posameznih likov v neko občo, ne preveč vzpodbudno celostno sliko duha časa in ustvari verodostojen kontekst nič kaj vzpodbudni permisivnosti likov.

Roman je resda dober primerek slovenskega žanrskega pisanja, vseeno pa je nekaj malenkosti zmotilo moljevo oko. Pripoved teče zelo linearno in tudi krivca se išče sistematično in po klasičnih postopkih. Tako se hitro opazi kaka vrzel, ki v kombinaciji z umanjkanjem prej omenjenega obilja informacij, s katerimi Demšar postreže, če je nujno ali ne, nemudoma sproži alarm. Konkretno: če zaslišijo vse zabeležene obiskovalce po dolgem in počez, enega pa ne in ga nadaljnjih mnogo strani nihče ne omenja, je pač jasno, da se bo po vseh stranpoteh ključ skrival tam nekje okoli. To dela bralca živčnega. Naj laže še ta, za nekih petdeset strani, ali pa naj bo v karanteni zaradi tropske bolezni, na primer. Samo ideja.

V prihodnje bo menda Vrenko na dopustu za nedoločen čas,

Demšar pa bo ponudil nekaj svežega pisanja. Se veselimo.