Orodje za izgradnjo imperija

Recenzija izdelka
20. 12. 2021 - 13.30

Reke v jeziku piskajo, saj vem.

 

Dosti je treba žrtvovati, da se 

čeznje pride.

 

O tem ribe ne glasujejo, one

niso zrele za demokracijo.

 

V vodi se nič ne znajdem.

Ona ne govori, ona buči.

 

V jeziku sem doma in v

njem sem se postaral.

 

Saj vem, ravne besede

nič bolje ne opišejo ravne gladine.

Ravnega človeka v njej.

 

Slišali smo pesem Ravnega človeka iz pesniške zbirke Jerneja Županiča Orodja za razgradnjo imperija, ki je pri založbi LUD Literatura izšla v letošnjem letu. Preden pa bi lahko kaj rekli o imperiju ali razgradnji, se ustavimo pri izgradnji tega istega imperija. 

Gradimo orodja in sisteme, da bi z njimi zaobjeli in sistematizirali svoje okolje. Rastline, živali in predmete urejamo v hierarhični red pod seboj in jih instrumentaliziramo za lasten napredek. Tistega, kar nima uporabne vrednosti za človeško vrsto, ne prepoznamo kot uporabno. Izdolbena tla / nimajo funkcije / vanje samo padeš / kot jaz. Županič prepoznava, da je to skupno vsem orodjem za izgradnjo imperija, ki jih popisuje v zbirki. Začenši z jezikom.

V vodi se nič ne znajdem. / Ona ne govori, ona buči. Županič pokaže na človeka, ki se od ostalih organizmov ponosno in naivno loči z jezikom, vendar s tem takoj razkrije tudi njegovo odvisnost od sistema, ki je tog in pomanjkljiv in mu ne omogoča komunikacije z drugimi organizmi v naravi in včasih niti z drugim človekom. Zato Županič isto besedo postavlja v različne kontekste ali jo ponavlja, dokler ne ostane zgolj njena zvočnost, ki ji odvzame samoumevnost umestitve v poznani sistem. Spet drugič besede sprega in pregiba tako, da postanemo in iščemo pravi naglas, ki bo skupku črk podelil pomen, v skladu z obkrožajočim kontekstom. In samoumevnost povezave besede z njenim pomenom, ki je njenemu uporabniku vsakodnevno naravna, je postavljena pod vprašaj. Prav tako njena naravnost in naravnost sistema. Pesnik jezik opisuje kot raven. In posledično je tak tudi človek in zgodbe, ki jih pripoveduje sebi in drugim. Pesnik se sprehaja po robu in kaže na končnost te ravnine. Krivulje narave je nemogoče zaobjeti z ravnim jezikom, ki ga govori človek, izravnan z ravno tem jezikom, četudi si besedi ravno in naravno delita pet od sedmih črk in po vrhu še naglasno mesto.

Prevara je dobra za vsak jezik. /…/ Glej, jaz sem nasedel v svoji zgodbi. V zbirki psi kadijo pipe, prtljaga laja na človeka, nebo pa je plešasto. V njej jezik nosi sposobnost, da izenači kategorije ljudi, živali, rastlin in predmetov, z njeno izpostavitvijo pa se pokaže arbitrarnost hierarhije in ovrže njena naravnost, ki je utemeljena ravno z jezikom. On ima doma ženo in avto. / Vsi skupaj sedijo na gladkem robu.

Imperij poleg jezika gradijo stavbe, naselja in mesta. Vse te elemente je sprva mogoče razumeti kot konstitutivne elemente pokrajine, označevalce njene nadgradnje in poskus sožitja z drugimi vrstami in okoljem. Vendar domove, hiše, naselja in mesta definirajo meje. Konstrukcija teh konstelacij pa je destruktivna, na kar pesnik z besedo bergbau pokaže v pesmi Otočne gradnje 2. Ko združimo berg ali goro oziroma hrib z bau, sestavimo bergbau oziroma rudarjenje.

V ciklu Otočne gradnje pesnik razgrne različne utvare pri dojemanju ustvarjanja prostorov in bivanja. Človeka utemeljuje krajina, ki pa je ne more opisati ali zaobjeti z nobenim orodjem, tudi če o njej piše ali v njej gradi. Vsakršna gradnja v Župančičevi zbirki je otočna gradnja, saj izgradnjo lastnega bivalnega prostora definira oddvojitev od okolice. Njegova gradnja je postavljena nad tako imenovano gladino, od nje neločljiva destruktivnost v odnosu do okolja pa je postavljena pod to isto gladino. Gladina se v zbirki vzpostavi kot meja, pod katero se dogaja destrukcija, zakrita z gradnjami neposredno nad njo, hkrati pa se pod njo nahaja ravnodušnost, ki podpira antropocentrični narativ. Nasploh so v zbirki meje tiste, ki omogočajo zanikanje destruktivnosti nadaljnjega vlaganja v imperij. Z njimi se ogradimo od neurejenega, nesistematiziranega. 

Nihče ne dvigne / glave nad to ravnino, / ki je ravnodušnost. Ravnodušnost pa predstavlja še enega izmed robov človekovega sveta. Ravnodušnost dopušča ureditev dela, s katero se gradijo njegova mesta. Cesta je dolg, / ki ga nekdo poravna. Ureditev dela odrobi vse ostale vrste od človeka, utrjuje hierarhijo in red, ki delata človeka ravnega.

Jaz nisem brat bratstva, to niso moje duri. / Ne trkaj mi po tej gladini vode, saj me nikoli ni doma. Pesnik ves čas prevprašuje svojo vlogo znotraj človeštva, vendar pa se do nje sprva vede ravnodušno, humor, s katerim obravnava orodja za izgradnjo, pa je lahkoten. V drugem delu zbirke se izostri pesnikova želja po ločitvi od načina bivanja, ki ga utemeljuje samoumevna večvrednost človeka v primerjavi z drugimi živimi bitji in njegova simbolna in fizična ločitev od njih, čeprav je njegovo prebivanje na svetu utemeljeno ravno v njihovem izkoriščanju. Želja je sicer ves čas prisotna, vendar se s predrugačenjem izražanja in zlaganjem besed v strukture, ki zmeraj bolj očitno zasmehujejo arbitrarno strukturo jezika, stopnjuje – jaz sem helijev baron / v tekstni hierarhiji / vzemi me ven iz smiselnega obtoka.

Vendar pa se zaveda svoje vpetosti v način bivanja, ki z arbitrarnimi sistemi vzpostavlja navidezni red, s katerim utemeljuje svojo nadvlado nad svetom, in nezmožnosti preproste in hipne odcepitve od takšnega načina življenja. Izraz postane bolj oseben, ton izrekanja pa otožnejši. Nato izživljanje nad jezikom pokaže razdvojenost med na novo vzpostavljenim pogledom na stvari in v starem redu ukoreninjenimi navadami, ki so zvezane z zgodovino, ki ga definira. Iz moških je spleteno marsikaj, / kar mi je znano. Otožnost se pretopi v frustracijo in nato v sprijaznjenje z lastno nezmožnostjo.

Postopoma se bralki razkrije, kako je mogoče orodja za izgradnjo imperija s poznavanjem njihovih robov, nesmiselnosti in lukenj uporabiti za njegovo razgradnjo. Celotno zbirko zaznamuje podton posmeha. Ta cilja na pomanjkanje samorefleksije človeštva kot celote, pri čemer pesnik ni moralizirajoč, saj zgolj izpostavi pomanjkljivosti orodij, ki jih ljudje uporabljamo, humor in cinizem pa se med njimi stketa sama. Jezik, filozofija, zgodovinopisje, duhovnost, organizacija dela in gradnja domov, naselij in mest so mehanizmi, ki jih dojemamo kot gradnike napredka človeške vrste. Z njimi dobesedno gradimo imperij, ki ga je morda mogoče razgraditi z razumevanjem učinka njegovih gradnikov.

Kljub temu se zdi, da pesnik ne računa na spreobrnitev človeštva ali kakršnokoli drugo kolektivno rešitev, niti bralke k njej ne poziva. Vse, kar naredi, je, da poskusi sam sestopiti s piedestala, česar pa ne pospremi zmagoslavje, kljubovanje, ki ga porodi frustracija, se pretopi nazaj v s humorjem prepleteno odmaknjenost do sveta, s katero se zbirka začne. 

 

Spodkopljem /

konsenz, ampak to sploh ni bil konsenz, /

 

pa tudi če bi bil, pa /

kaj.

 

Naslovna fotografija: Wikimedia Commons

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness