Iztok Osojnik je eden impozantnejših likov sodobne alter scene v širšem smislu. Poleg tega, da objavlja leposlovna dela, je tudi eden ključnih slovenskih mislecev o poeziji – eseji, zbrani v knjigi Nasmeh Mone Lize in nekateri, objavljeni v revijah, zagotovo sodijo v vrh svoje branže. Obenem njegovo delo Somrak suverenosti predstavlja mejnik v antropologiji oblasti, tako po metodološkem pristopu kot po daljnosežnosti izpeljave. Ob tem pa je Osojnik tudi oseba, ki že nekaj desetletij generira različne scene, najsi bo to v obliki postavljanja institucij ali organizacije eventov, druženj, simpozijev (koliko ljudi denimo ve, da je začetnik ŠKUC-a ali da je Chomskega v Ljubljano pripeljal on)?

Njegov javni status je ob vsem tem stvar določene ambivalence – Osojnik je marginalec, obenem pa nekdo, ki s svojo silo ves čas vzpostavlja nepozabo sebe. Vsi vedo, da je pomemben pesnik, vendar ga malo ljudi zares bere. Fantomsko se šunja sem in tja in po vsakem udarcu vzpostavi nekakšno novo začasno avtonomno cono, v kateri deluje s trenutnim kolektivom. Njegov avtorski odziv na to situacijo je bil ravno tako, vsaj v zadnjih letih, precej ambivalenten; ob vsej energiji so na plano včasih prihajali mali krehci grenkobe in resentimenta.

S Kosovelom in sedmimi palčki pa se to drastično spreminja. Gre za pesmi ozdravljenja in čiste afirmacije. Skozi dolge verze, ki zaradi številnih odvodov, prepletanj in razpletanj spominjajo na nekakšne podtalne vodne sisteme, gradi mehanizme, ki gredo onkraj njega samega, njegove subjektiviranosti in ga istočasno že vzpostavljajo kot figuro pritrjevalca – življenju, svetu, mišljenju, književnosti. Da gre za stroje, ves čas potrjujejo verjetno edini v njih ponavljajoča se motiva, motiva parnika in mopeda, ki v pesmi uletavajta z različnih strani, kot zunanja pojava, ali pa kot prevozni sredstvi, ki se ju poslužuje pisec. Ta ponavljajoča se motiva sta samo eden od možnih pristopov k uvidu v to, kako pesmi-stroji v resnici delujejo. Namreč kot kalejdoskopsko vrtenje fragmentov podob misli.

Če podobe misli razumemo kot neke mape miselnih dispozitivov, ki vključujejo tudi svoje lastne epistemologije, potem je jasno, da ne govorimo o kakršnikoli zmedenosti mišljenja. Dogaja se to, da avtor zakurbla podobo nekega mišljenja o nečem, vendar se tik preden bi objekt začel zajemati, obrne v drugo smer, k novi podobi misli; tako ena prehaja v drugo, podobno kot v kalejdoskopu. S tega vidika bi bilo verze nesmiselno citirati, saj gre za takšno bogastvo nians in takšno neponovljivost podob, da bi z vsakim poskusom opisa zanemarili druge dele knjige. Ravno to je njena največja moč; ni je mogoče reprezentirati, potrebno jo je brati. To, da se ponavljata samo motiva dveh prevoznih strojev in da se vse ostalo ponavlja skozi svojo neponovljivost, brez pretiravanja ponuja privilegiran vpogled v to, kar poznamo pod pojmom razlike skozi ponavljanje.

Poleg omenjenih motivov in strojnega delovanja, na katerega kažeta, je glavna tretja komplementarna komponenta zbirke humor. Gre za humor, v katerem pisec v čistem veselju nad osvobojenostjo od samega sebe dosega stanja nekakšnega prostega samozaničevanja. Denimo: oklicuje se za debelo telo, ki nosi njegovo ime, ali za idiota, ki izgleda in deluje kot idiot, a naj vas to ne prevara, saj da tudi je idiot. V vsem tem dobrodušju se s tovrstnim humorjem, ki ločuje distinktivne lastnosti posameznika od njega samega, ki izginja v veselo brezno asubjektivnosti, loteva tudi drugih. Najhujša napaka bi bila to razumeti kot norčevanje; nasprotno, gre za naklonjen pristop k svojim nasprotnikom, ki pa do le-teh ni izničevalen, temveč jih zgolj izpostavlja kot bucike na mapi delovanja sveta, ki jo izrisuje s svojim mapiranjem fragmentov podob misli. Z mapiranjem, ki se uresničuje skozi neko neidentiteto in ki gre torej k jedru mišljenja in političnega delovanja.

Torej k jedru, ki svet, kot možen mišljenja in političnega vplivanja nase, šele vzdržuje. To je poanta, ki jo je sam večkrat izpostavil. Poezija vzdržuje svet – gre za dejansko prepričanje, da svet brez poezije ne obstaja. In to prepričanje se v pesmih iz Kosovela in sedmih palčkov ne kaže vanje preslikano z nekimi zunanjimi orodji, ampak kot nekaj, kar iz njega raste s samo prakso, ki je samo pisanje. Gre torej za popolno afirmacijo sveta, ki pa ne izključuje možnosti njegove kritike. A takšne kritike, ki je osvobojena privilegirane pozicije kritičnega izjavljanja, in se te osvoboditve ves čas veseli.

S tem predstavlja eno pomembnejših pesniških knjig, ki so bile v tem jeziku napisane v zadnjih letih. In predvsem knjigo, ki, kot je pokazano, zahteva branje po svojih osnovnih predpostavkah ter bo zato pri bralcih, ki bodo njeno živo silo zaznali, brana še dolga leta.