Ismail Kadare je v svojih številnih romanih izmojstril subverzivne tehnike pisanja o albanskem življenju, torej še enem izmed povojnih režimov z resnim pomanjkanjem humorja. Njegovo pisanje z izjemo enega romana, davek mirnemu življenju v diktaturi pač, literarna kritika pogosto označuje za družbeno kritiko, ampak to morda ni najbolj pravično. Kadare je s to oznako namreč priključen res zelo dolgi vrsti po večini bolj ali manj povprečnih piscev, ki svoj vstop v literarno srenjo pogojujejo z izbranimi družbenokritičnimi cvetkami in s pronicljivo targetiranimi temami kompenzirajo literarni manko.

Ampak Kadare teh težav nima. O literarnem manku ne duha ne sluha. Opisuje pač, kar vidi in živi, in to počne zelo dobro -  da je to Albanija v diktaturi, pač ni njegova izbira, in verjetno jo res kritizira, le kdo je konec koncev ne bi. Poanta Kadarejevega mojstrstva pa ni v groznosti sistema, ki ga prikazuje, temveč v tem, kako ga opisuje. Lepa vzporednica ali ponazoritev je lahko morda Henry Miller s svojim Rakovim povratnikom, denimo – jasna stvar, da je njegov literarni kupleraj prima branje, a dejstvo je, da je stari Henry pač živel, kot je živel, in pisal, kar je živel, in da bi po vsej verjetnosti to počel enako dobro, tudi če bil vzgojitelj predšolskih otrok. Toliko o družbeni kritičnosti.

In zdaj kaj o Palači sanj. Imamo torej posameznika in imamo sistem, ki si zreta iz oči v oči in kažeta mišice. Sistem je del otomanske politične mašine v letu 1889, nepenetrabilna gmota v obliki Palače sanj, fizičnega labirinta in idejne represije, ki zbira ljudske sanje kot potencialni material političnega odločanja. Posameznik je šestindvajsetletnik, član vplivne in strahospoštovane družine, ki po koristoljubnih vzvodih svojih stricev dobi svojo prvo službo v Palači sanj. Postane človek v sistemu, človek za sistem in sčasoma človek, ki poganja sistem. A to je konec koncev vendarle že vedno bil, le da je iz družinske hierarhije, ki je do potankosti upravljala njegovo življenje, prestopil še v državno.

Uvod v roman je napisan kot tisti v dobrih reportažah: počasni posnetek intimnih navad, v romanu je to junakovo zbujanje, njegov jutranji ritual, ki je v pripovednem času prvič prekinjen. Sledi mu zoom out na družino, kjer so pojasnjena starodavna razmerja moči, ki bremenijo junakovo prihodnost s svojimi pasivnimi pričakovanji. Sledi bližnje življenjsko okolje in prvi ozir na mašinerijo Palače sanj, ki bo osrednji fokus pisanja,  razbohotenje tematike z vedno tesnejšim prepletanjem in potem počasni fade out preko družine junaka, ki je tekom družinskih in političnih tragičnih zasukov postal vodja njemu še vedno nerazumljivega sistema Palače sanj. Po uspehu takšnegale profesionalnega plasmaja je vendar skrajni čas, da mu izberejo še ženo.

Junak sistem vseskozi zelo spoštuje in se ga po malem boji, čuti, da mu ni dorasel oziroma da ni sposoben izvesti nalog, ki jih v okviru Palače sanj zanj predvidijo. Svojih sposobnosti niti ne preizprašuje, njegove sposobnosti so vendar v imenu njegove družine in pripadajočem družbenem položaju. Vsilita se kafkovska in borghesovska reminiscenca, saj ubožec tava od vrat do vrat, nikoli ne ve, kaj je za njimi, sivi uradniki upravljajo z njim kot z marioneto in ga pošiljajo vedno znova nazaj v labirint palače, kjer navidez vsi poznajo svojo pot, kjer le njegov obraz izraža čustva, kjer se vse giblje premočrtno, le njegov pulz ne sodeluje ...

A Palačo sanj bi po krivici imenovali kafkovsko ali borghesovsko, pripovedovanje je namreč po svojem slogu zelo samosvoje in značilno, edino podobje, ki ga vzbudi, je sivina; najprej sivina Palače, ko se razmerja simpatij obrnejo, pa sivina zunanjega sveta. Dvakrat realistično je, tako v prikazovanju albanskega življenja kot otomanskega sveta, Kadare namreč slovi po izredni zgodovinski natančnosti, kadar svoj sistem skriva v zgodovino.

Palačo sanj lahko skratka beremo kot pravičniški roman, ki naj detabuizira politično demagogijo, in potem rečemo, da je to družbena kritika, ki je rezultirala v prepovedi romana, avtorjevem eksilu in še čem. Toda res res res roman ponudi neprimerno več, če se ne naslajamo nad družbeno metaforiko, ampak nad performativno močjo Kadarejeve literature, nad njegovimi suhimi stavki, nad naivnim ponavljanjem besednih dejanj v premem govoru, nad besedami, ki s svojo postavitvijo vzpostavijo sistem in ne potrebujejo podrobnih opisov, da ga narišejo v občutku, v tipu, v želodcu.

Roman je izdala založba Modrijan in poleg Zlomljenega aprila, ki ga imamo v prevodu že nekaj let, poskrbela za vrhunec Kadarejevega pisanja tudi v slovenščini. Izkoristite priskrbljeno.

Risala in pisala: Andreja