Ko nam je v roke prišel romaneskni prvenec Primoža Mlačnika, Otok psov, smo na zavihku živobarvnih platnic, ki spominjajo na pasje vroče poletje, najprej prebrali opis. Ta pripoved umešča v zimzeleni okoliš otoka Gran Canaria in napoveduje politično nekorektno kriminalko brez detektiva, zaradi česar bo vlogo branika pravičnosti moral prevzeti kar bralec.

Za uvodno digresijo k zavihku smo se odločili, ker menimo, da bi s takim opisom Otok psov lahko dosegel tudi tiste, ki niso redni bralci izdaj založbe LUD Literatura – slovensko bralstvo je menda še posebej naklonjeno prav kriminalkam. S tega vidika se nam opis zdi vabljiv in učinkovit, vendar v svoji zgostitvi vsebine nekoliko enostranski. Glavni dogodek Otoka psov je eksplozija na Oddelku za politične vede Univerze v Las Palmasu, okoli katere se spletajo slogovno heterogene pripovedi šestih nezanesljivih pripovedovalcev. V teh nam Mlačnik postopoma in fragmentarno nastavlja sledi, ki nam pomagajo pri iskanju povzročitelja eksplozije. Kljub temu pa se zdi, da si je Mlačnik žanr kriminalke izbral bolj zato, da bi uresničil širše ambicije. V knjigi namreč skuša ponuditi komentar akademske kulture in levičarstva.

Sprva tako res prisluškujemo kofeinsko pospešeni pripovedi grobijanskega šefa kanarske policije Pedra Rosquille, a Mlačnik policijski perspektivi nameni zgolj dvajset strani 200-stranskega romana. Eksplozija, umori in razpredanje o kanarskem političnem položaju tako delujejo kot vabljiv backdrop. Ta s preiskovanjem deliktov mobilizira bralčevo pozornost, le da bi se lahko kasneje preusmerila k manj kričečim oblikam nasilja. Slaba polovica knjige je tako namenjena pripovedi mlade raziskovalke, univerzitetne sužnje in uradno osumljene povzročiteljice eksplozije Pinocchio.

Pinocchio in drugi mladi raziskovalci garajo kot psi. Na dnu univerzitetne hierarhije životarijo v opravljanju nalog, ki jim jih delegirajo starejši, uveljavljeni pripadniki akademskega okolja. V prevzemanje delovnih obveznosti nadrejenih kolegov so zvabljeni z lepimi besedami in zlaganimi obljubami pomoči pri nadaljnji akademski karieri. Tako vodilo »bodi sprememba, ki jo želiš videti v svetu«, ki ga skuša zaživeti Pinocchio, trči ob telesne omejitve zgaranega življenja, v katerem ni ločitve med delom in zasebnostjo. Stilska kvaliteta Mlačnikove predstavitve življenja MR–jevcev je prav v prikazu zažiranja korporealnega v Pinocchijine refleksije. Čeprav govori v zapletenem jeziku in skuša v svojem pripovedovanju reflektirati lasten položaj, jo besede puščajo na cedilu. Poskuse refleksije obremenjuje izgorelost, mestoma jih abruptno prekinja. Kljub temu da njena pripoved zavzema večji del romana, izvemo le malo o njenih teoretskih aspiracijah ‒ v tesnobni neprespanosti, ki jo gasi alkohol, lahko mlada raziskovalka podaja zgolj splošne estetske opazke ob razstavah.

Mlačnik pa akademski svet prikaže tudi z manj zadušne perspektive vrha univerzitetne hierarhije. Za Alfonsa Ramireza, rednega profesorja na oddelku za zgodovinske vede, stik dela z zasebnostjo pomeni prednost. Ramirez je obenem Pinocchijin mentor in ljubimec – v tej dvojni vlogi ji lahko grozi in jo izsiljuje z odtegnitvijo podpore pri nadaljevanju kariere. Na Pinocchio in ostale raziskovalke tako delegira prijavljanje na razpise in druge birokratske nevšečnosti, nevredne intelektualčevega časa, sam pa zasleduje vednost in zagovarja – kajpada – leve vrednote.

Ramirez v pripovedi ljubimko omenja zgolj bežno. Za razliko od mlade raziskovalke, ki o svojem nastajajočem doktoratu ni mogla niti spregovoriti, nam odpredava celotno uvodno predavanje o osnovah arheologije, podkrepljeno s popkulturnimi referencami in opozarjanjem na pravice žensk. V predavanju poleg zgodovine Kanarskih otokov izdatno predstavi tudi spor s svojim političnim nasprotnikom in nekdanjim prijateljem Juanom Peronom, desničarjem in piscem narodotvorne fikcije, ki je verjetna tarča bombnega napada. Poleg tega se Ramirez največ ukvarja s svojim sosedom, Peronovim privržencem, ki z nenehnim zastavljanjem vprašanj sabotira njegova predavanja.

Zgodovinsko-politični kontekst Otoka psov je sicer po drobcih prisoten tudi v pripovedih preostalih pripovedovalcev, a ga v največji meri vzpostavljajo pripoved privilegiranega profesorja ter na začetku romana navedena članka iz lokalnega časopisa Libertad. Oznaka politično nekorektno, iz opisa knjige, morda meri prav na ta aspekt romana. Mlačnik z uvedbo publicistične in akademske govorice ustvarja svojevrstno parodijo levičarskega miljeja, v kateri je zagovornik pravih vrednot pač hipokrit, ponosni kolumnist – pes čuvaj – levega časopisa pa priznava, da ga pred desnimi napadi varujejo bogati judovski zarotniki. Tekst nam obenem namiguje, da morda tudi novinar spada med organizatorje bombnega napada. Če pa politično nekorektnost razumemo kot nebrzdano svobodo govora, se ta v romanu kaže v tem, da se protagonisti opredeljujejo o vsem. Izkoriščanja ni obtožen zgolj levičar Ramirez, temveč je tudi izkoriščana raziskovalka obtožena koristoljubja.

Mlačnikov roman tako na vsebinski ravni ne zavzema koherentne moralne pozicije. Lahko pa bi rekli, da se avtor do pripovedovalcev opredeli na subtilnejši način – s slogovnimi postopki, ki se jih poslužuje. Zaradi naloge iskanja storilca bombnega napada bralci postanemo bolj dovzetni za dojemanje manire, v kateri pripovedovalci izrekajo vsebino. Ramirezovo pripoved na primer obvladuje nekakšna inertna cikličnost, nenehno prepletanje njegovih političnih prepričanj z zasebnimi strahovi, v kateri je le malo prostora za refleksijo lastnih dejanj. Ko pa že pride do refleksije, jo kmalu utiša samogotovost Ramirezovega svetovnonazorskega sistema.

Kljub temu da so pripovedi Mlačnikovih nezanesljivih pripovedovalcev slogovno raznolike, jih združujejo nanašanje na druga literarna dela in različne pomenske plati besede pes, ki so tako ali drugače prisotne v vseh pripovedih. Ti prijemi delujejo kot umetne intervencije v psihologijo pripovedovalcev, vendar otočane obenem iztrgajo iz specifičnega okolja otoka in roman prestavljajo v obči kontekst.

Ob tem bi se lahko vprašali, zakaj se je avtor odločil za otoško prizorišče. Mlačnikova osrednja motiva ‒ akademsko okolje in lokalne politične razprtije ‒ nista v ničemer omejena na specifično okolje Kanarskih otokov. Ali otok zavzema zgolj funkcijo eksotičnega ozadja? Zaradi poudarka knjige na akademskem življenju lahko Mlačnikov otok vidimo kot nekakšen mehurček, v katerem se vsi poznajo, kar je nenazadnje analogno tudi domačemu akademskemu prostoru. Hierarhije akademskega sveta onemogočajo soočenje z izkoriščanjem in nasiljem. Na detektivski ravni romana nam Mlačnik dostavi dovolj indicev, da smo krivca bombnega napada zmožni najti v določenem krogu ljudi. Krivca za izkoriščanje in manj kričeče oblike nasilja, ki so prisotne v akademskem prostoru, pa kljub pozornemu branju ne moremo najti, kar spremlja občutek resignacije. Morda prav iz tega občutka izvira tudi Mlačnikov cinični podton, ki sočutno razbremenjuje otožno vzdušje pripovedi otočanov. Navsezadnje je tudi sam – akademik.

____

foto: LUD Literatura

Knjigo je grafično oblikoval Zoran Pungerčar.