Dolgo naj živi Božanski imperator! Naj nas njegova sveta črvivost odpelje v svetlo prihodnost! Četudi bi v opazkah »tu je že od pamtiveka«, »groteskna ostuda« in »patološko trinoštvo« prepoznali marsikoga, ki se danes plazi po rdečih preprogah, ne govorimo o kakšni sodobni osebnosti. Pero si bomo krhali ob četrti knjigi prve trilogije zgodb Franka Herberta o peščenem planetu; knjiga je, tako kot njene predhodnice, izšla pri založbi Sanje. Takšna taksonomija je upravičena, saj roman »Božanski imperator peščenega planeta« zaokrožuje zgodbo Atreidesov – od prihoda Paula na Sipino do tisočletnega carstva njegovega sina, našega blagovoljnega deževnika. Očividno se tudi ne bomo mogli izogniti kvarnikom, kar ni zares presenetljivo, saj je govor o četrtem nadaljevanju. Na Radiu Študent smo po Herbertovi Sipini – po angleško Dune – že dodobra kolobarili. Ob tej priložnosti se je vredno vprašati, kaj je bilo dobro in kako se že nakazujejo težave, ki so vse preveč značilne za dolgožive stvaritve spekulativne fikcije. 

Božanski imperator je kulminacija idejnih nastavkov prejšnjih treh romanov. Zaradi obilice nesklenjenih zgodbenih nitkarjev Herbert porabi dobršen del knjige, da jih vse izbrska iz peščene epopeje in stke v skupek. Knjiga je izšla leta 1981, šestnajst let po prvem romanu. Zgodbo nadaljuje tisočletja po dogodkih iz prejšnjih treh romanov. Ukvarja se z vladanjem Leta drugega, ki je vsa ta leta tiran vesoljnega carstva. Navidez neskončno življenje si je pridobil s transformacijo v izumetničeni stvor, spoj človeka s peščenim črvom. Kako se je to zgodilo, lahko preberete v prejšnji knjigi, pomemben pa je cilj, zaradi katerega se prostovoljno loti metamorfoze v Gigerjevo pošast. 

Človeštvu grozi propad in imperator Leto ga mora s svojimi jasnovidnimi sposobnostmi popeljati med čermi kozmičnih nezgod. Njegova rešitev je zlata steza v prihodnost, ki bo človeškim lemingom preprečila, da bi se s klifa pognali v smrt. Letova vloga je presenetljivo podobna vlogi igralca v videoigri Dwarf Fortress, v kateri patološki neumnosti škratov prepogosto sledi množično izumrtje, zaradi česar igralec naloži prejšnje shranjeno stanje in poskuša preprečiti vsakokratno katastrofo. To je tudi dobra igričarska ponazoritev jasnovidnosti: savescumming. 

Že na prvih straneh nam Herbert ponudi rezultat Letovih prizadevanj, kajti knjiga je v bistvu roman v pismih. Je zbirka Letovih misli in spominov, ki jih človeštvo najde v daljni prihodnosti. Nekako tako kot naši državniki, ki nam v avtobiografijah tankočutno razložijo, zakaj je bila razstrelitev vseh tistih sirotišnic krepostna odločitev. Po koncu vladavine naše gliste se je človeštvo razkropilo po vsem vesolju in tako preprečilo, da bi bilo kdaj v celoti uničeno. 

Celotna epopeja o peščenem planetu je v bistvu malce poetičen manifest za decentralizacijo. Herbert je tu zvest svojemu whigovskemu libertarstvu, vendar je po petnajstletni miselni poti ironično prišel do spoznanja, da je prava svoboda možna le s posredovanjem brutalnega diktatorja. Vzporednice z modernim miselnim razvojem v libertarni politični branži so zagotovo le naključne. Tudi Herbertova ideja, da destrukciji centralne oblasti sledi katarza človeštva v kopeli policentrične svobode, je prav tako, milo rečeno, vprašljiva. Tega se sčasoma zave tudi sam. Da ne bi izdali preveč, recimo le, da v prihodnjih knjigah prav zaradi fragmentiranosti človeštvo skoraj doleti poguba. Saj, kot nam lahko pove primer nemških kneževinic, noben argument v prid lokalizmu ne pomaga, ko se ti na meji prikaže nasmejani Napoleon.

Težava, ki se prične pojavljati v četrti knjigi Sipine, je značilna za dolgometražne fikcije. Herbertu začenja zmanjkovati sveta. Z vsakim nadaljevanjem je prisiljen v kanibaliziranje vseh podrobnosti dogajalnega sveta, ki se kar naenkrat iz obrobnih detajlov pretvorijo v pomemben element pripovedi. Tako se svet zoža in vsak njegov element je le še gonilo za nove zaplete. Zunaj osrednje zgodbe si ne moremo več predstavljati samostojno živečega in skupaj s tem ni več ničesar, kar bi se dogajalo onkraj nemirnih življenj glavnih likov. Moderno poimenovanje za ta pojav je »zombi Simpsonovi« ‒ ko delo postane le še samonanašalna celota, umre tudi kreativnost, saj se ne more zgoditi nič več zares novega. V Vojni zvezd je primer večno vračanje Skywalkerjev, v Zvezdnih stezah pa neskončna molža napol mrtvega Patricka Stewarta. V Božanskem imperatorju smo zametku tega procesa priča s klonom Duncana Idaha iz izvorne trilogije. V nadaljnjih knjigah Sipine pa postane skoraj celotna zasedba zbor takih ali drugačnih klonov že znanih likov. Ali, kot se sprašuje že tisoči klon Duncana Idaha: »Zakaj mi ne pustite umreti?«

Božanski imperator je z vidika Herbertovega miselnega razvoja in posledičnega testiranja njegovih novih pogledov na politične teorije in človeško samorazumevanje zanimiva knjiga. Vrednost spekulativne fikcije ‒ pa naj bo fantastična ali znanstvenofantastična ‒ je, da nam lahko služi kot testni laboratorij za marsikatero utopično ali distopično idejo. V človeško testo vržemo neko spremenljivko in vidimo, kaj iz tega zraste. V primeru Leta so to njegova metamorfoza, dolgoživost, sobivanje s spomini prednikov in preroštvo. Iz te zmesi nastane nov človek, ki razmišlja in deluje v nam nerazumljivih miselnih kategorijah. Vprašljivo je, kako uspešno je Herbert izvedel ta eksperiment, je pa z Letovimi samoizpraševanji ponudil zanimive bivanjske preizkuse. Kako razmišlja črv? Kako razmišlja nesmrtni črv-bog? Kdo ve, ampak smiselno se je vprašati. Morda nam kdaj v prihodnosti pomaga. Le upajmo, da ta prihodnost ni preveč črviva.