Peter Esterhazy

Peter Esterhazy

Recenzija izdelka
10. 4. 2014 - 13.00

Upam, da je Peter Esterhazy tako blazno nor na stavke, da jih popravlja do onemoglosti, in ne samo tako blazno dober, da mu pač uspevajo sami po sebi, ker bi slednje pomenilo, da se nas velika večina res lahko ta trenutek preneha truditi.

Navdušuje na primer tole: pomlad naznači ne s cvetočimi drevesi, dolgcajt, ampak, navajam, vlažni deli telesa, telesne vdolbine so postale glivične … gre sicer za navedek iz dela Ženske, ne Pomožnih glagolov srca, ki se jih danes trudim vsem vcepiti med prve tri na bralnem seznamu. Vseeno, treba jih je brati enega z drugim in domisleki iz slednjega prav nič ne zaostajajo.

Okleščenost njegovih besed spominja na realizem Agote Kristof. Po bralskem občutku, po vsebinski, ne po stilski podobnosti, Esterhazyjeva opulentnost komparacij ne more biti v nikakršni relaciji s pridevniško askezo Kristofove. Vseeno, o bolečih in že po nujnosti travmatičnih izkušnjah sta oba sposobna pisati zemeljsko, nenavdahnjeno, zajedljivo in vsakdanje, kot bi denimo skubila piščanca. Imejmo v mislih še naprej perje in meso, vsakega na svojem kupčku. Tako Kristofova kot Esterhazy, ampak tokrat ne več tako na podoben način, sčasoma preideta v nadrealizem. Vzameta torej meso, ki jima je ostalo, in v drugo roko perje in ga začneta tlačiti kuri v goltanec, drugi pa, no, kam drugam. Da je nekaj narobe, pa ne narobe, da je nekaj neobičajno, se bralec zave, ko je prepozno, ko je večerja postrežena.

Samosvoj realizem in tudi samosvoj nadrealizem, skratka, ki le od daleč spominja na Bretona in njegovo družbo. Veliko več ima pravzaprav skupnega s perjem, ki ostane pisateljskim kolegom izza železne zavese, ko piščanca marinirajo v tradicionalni omaki kolektivnega spomina in novo prebujenega mitema. Ne vem, ali kombinacijo tako subtilno izpeljejo še kje drugje kot v vzhodni Evropi, ampak saj to niti ni pomembno.

Peter Esterhazy se v večini svojih del ukvarja bodisi s sabo ali s svojo družino in tudi Pomožni glagoli srca niso izjema. Umetnosti, pa žal ne samo besedne, se podobno lotevajo ženske aspiratorke estetskega izraza - ampak tukaj pustimo gospo Kristof seveda zunaj -, ki obenem priložnosti ne zamudijo za konkretno dozo emancipacije. Potem se to imenuje ženska literatura. Esterhazy podobno kot one gleda samega sebe skozi svojo mamo v delu Pomožni glagoli srca, gleda samega sebe skozi svoje ženske v kratkem romanu Ženska in seveda njegov le grand ouvre, Harmonia Caelestis, gleda samega sebe skozi svojega fotra, skozi svojega Velikega drugega.

Ampak kako se vendar tega loti! Tako zunaj vseh bolezenskih vzorcev sentimentalne literature, popolnoma zunaj ustaljenega besednega reda se bralec počuti, ko bere stavke o očetu in bratu, ki si stojita nasproti ob materini smrtni postelji – In ravno jaz sem tisti, ki se vsega spominja!, piše Esterhazy – in še: stari moj, tvoja mati bi lahko malo pohitela z izdihom. Ko bere stavke o vlažni bledi roki, ki se je stegnila iz ene izmed bolniških postelj, roki sovražnega bitja, rastlini plazilki, ki je oplaznila njegovo mlajšo sestro – no, takrat se bralec zave vsega bogastva sveta, ki ga še čaka, ko bo starše pospravljal v dom za ostarele, ko bo sam zboleval za tragično boleznijo in se prepiral s sencami, svojimi in drugimi. Chapeau Esterhazyju, mi pa smo mislili, da je naše življenje, no … da je to to. Temu se za razliko od ženske literature reče pisateljski velikan.

Pomožni glagoli srca govorijo o pisateljevi mami, o njenem umiranju in čustveni zapuščini, ki si jo delijo vdovec, dva sinova in hčerka. Pripoved je najprej dokaj kronološka, kratkim poglavjem sledijo v veliki tiskani pisavi odlomki iz drugih del, drugih avtorjev, in pogosto se kakšen stavek iz slednjih pretihotapi tudi v Esterhazyjevo “dominantno” besedilo - na primer tole: Minute ali pa leta so minevale tako, kaj pa vem. Taka besedilna forma je konstanta skozi celotno besedilo, kronološkost pa ne – namesto sin o mamini govori nato mama o sinovi smrti, potem sin o bolni mami in njenem oskrbovanju, pa mama o svoji mladosti in razmerju s sinovim očetom. Prehajanja so brez opozorila, včasih je vmes nekaj abstraktnih razmišljanj o omenjenih razmerjih, bolj v redu nagovora kot notranjega monologa.

Kdor obvlada madžarščino, si bo morda o tem mislil svoje, ampak načeloma v laičnem lingvističnem svetu velja trditev, da madžarščina ne pozna pomožnih glagolov. Mnogo interpretacij Esterhazyjevega naslova tega dela pravi, da se tako čustvenih tematik ne da razložiti z besedami, da o mami in izgubi mame spregovori le srce. Mogoče. Ker po drugi strani velja, da jezik konstruira posameznikovo podzavest, s tem predvsem čustveni svet, zelo poenostavljeno rečeno. Če jezik ne pozna pomožnih glagolov, jih ne pozna niti srce. Če zmore brez njih jezik, zmore brez njih tudi srce. Tvegam enako neumestno interpretacijo - kokošjo, morda? -, kot je pravkar omenjena, ampak vseeno: niso Pomožni glagoli madžarskega srca torej neimenljivo, nepoznano, neubesedljivo, strašljivo, unheimliche, sublimno, nerazložljivo, to, kar je vse in edino nekomu mama? Knjiga je sicer lepa, ne vem pa, kdo ni prebral besedila in se mu je zdelo primerno, da je na naslovki srček.

Dovolj spekulacij, samo še dejstva: Pomožni glagoli srca so v slovenščini prvič izšli leta 1989, štiri leta za izvirnikom, letos pa jih je osvežene ponatisnila Beletrina v novi beri žepnih izdaj. Peter Esterhazy je madžarski kanonski povojni pisatelj, v resnici matematik, nagrade pa, uf, kdo bi našteval. Kul gospod je. Pravzaprav me spominja na belolaso različico Nicka Cava.

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Pravilno je "Agota Kristof" (izg. krištof) in ne "Agota Krisztof" (izg. kristof), kot je zapisano v recenziji. LPK.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.