Dunjaluk: Vrbas
samozaložba, 2025
Spoj glasu in električne kitare, prežet z neizrekljivim hrepenenjem, s katerim se napaja sevdah, sta pred nekaj leti začela raziskovati Dunjaluk. Projekt Dunje Bahtijarević in Luke Čapete je po istoimenskem prvencu jeseni leta 2022 zdaj obrodil nov sadež za sladokusce glasbenih poglabljanj v neznano. V petih skladbah EP-ja, ki nosi ime reke v Bosni in Hercegovini, prinaša skupek predelanih skladb, koncertnih izvedb in novega materiala, ki razširja Dunjalukov odzven. Ta se je vzpostavil kot – če bi poskušali Dunjaluk na kratko opisati – novi, svojski sevdah.
Sevdah je kot nekakšno razvejano drevo z globokimi koreninami v bosanski glasbi, ki je v preteklosti zazvenel skozi glas in saz, čez čas pa se je nabor glasbil za izvajanje večal. Za izražanje občutkov, zavitih v tančice metafor, so denimo uporabili potresavajočo harmoniko, še najpogosteje pa kitaro. Teme, ki so brbotale na površje, so bile povezane z ljubeznijo in hrepenenjem, kar nakazuje že poimenovanje tovrstne oblike pesmi, sevdalinka – s turškim izrazom za ljubezen, ki je podoben arabskemu za črni žolč, ta pa je neposredno povezan z grškim izrazom za melanholijo.
Sevdah prevzema Dunjo Bahtijarević, ki prihaja iz Banjaluke, ustvarja in živi pa v Zagrebu. Njeno delo z glasom se je na polju tradicionalne glasbe iskrilo v zasedbi Kazan, vodila je delavnice ljudskih pesmi, dandanes pa trk ljudskih pesmi in elektronike preizkuša v zasedbi Çhâñt élečtrónïqùe. S presečiščem avtorske poezije in ljudskih pesmi se ukvarja v tandemu z Marto Kolega, kot vokalistka pa je bila del Mimika Orchestra, v katerem je s kitaro sodeloval tudi zagrebčan Luka Čapeta. S pomočjo tega inštrumenta Čapeta raziskuje in neprestano oblikuje svoj izraz. Kot skladatelj in producent je deloval na polju sodobnega plesa, gledališča in filma, kot kitarist pa igral oziroma še igra v raznolikih projektih, denimo v zasedbah Truth ≠ Tribe in Nemanja. Njegovo zanimanje se razrašča prek ambientalne, elektronske, klasične in jazz glasbe.
Ker je Dunjo zanimalo, kaj bi se zgodilo, če se sevdahu z vso njegovo zadržano čustvenostjo omogoči prostost, sta se z Luko podala na pot raziskovanja razširjene zvočnosti, ki bi sevdalinki razprla krila. To je proces, ki se bo najverjetneje nenehno brusil in preoblikoval, za zagrebškim dvojcem pa je že cela kupica nastopov na Hrvaškem in v tujini, pa tudi rezidenčno ustvarjanje. Kot opažata, se v raznolikih okoliših sprejem njune glasbe nadvse razlikuje. Sevdah pri ljudeh vzbuja določena pričakovanja, drugod pa manko stika s to tradicijo omogoča osredotočenost na Luko in Dunjo kot glasbenika in na interakcijo med njima.
Vse se je torej začelo z radovednostjo do tradicije in širine izraznih možnosti. Ko sta tako oktobra 2022 Dunjaluk izdala prvenec, sta ob pohvalah za pretanjeno muzikalnost, spretno ubiranje strun in močan vokal lahko slišala tudi kakšen komentar v smislu »to pa ni ravno sevdah«. Takšna misel dregne ob že velikokrat načeto vprašanje meja med ljudsko in avtorsko glasbo, med invencijo in tradicijo, navsezadnje pa tudi improvizacijo in kompozicijo. To so okviri, ki nam včasih lahko olajšajo razmišljanje o glasbi, ko jo želimo razumeti, hkrati pa nas konkretno zmedejo vsakič, ko zadanemo ob tisto, kar ni takoj razločljivo kot bodisi eno ali drugo. S tem vsekakor ne ugotavljamo nič novega, a je vseeno zanimivo, kako se vedno znova zataknemo pri nekaterih vztrajnih dualizmih. Za Dunjaluk bi lahko rekli, da z vsem spoštovanjem do tradicije pristopata k sevdahu kot materialu, ki ga želita gnesti, se z njim igrati. S tem v to glasbo vnašata nepogrešljive elemente avtorstva, obenem pa počneta prav to, kar je ljudsko glasbo venomer delalo ljudsko, prisvajata si pesmi in jih s svojim glasbenim pristopom oživljata.
Na albumu Vrbas Dunjaluk tako nadaljujeta zastavljen projekt raziskovanja sevdaha kot posebne oblike glasbe in njegovega pomena za njiju kot izvajalca. EP, ki je izšel letos na pomlad, pa zaznamuje nekaj sodelovanj, ki so kot povečani instrumentarij ali pa z remiksanjem še bolj okrepila osnovno zamisel, da sevdah poleg miline lahko sprošča tudi šundr. To je v ospredju pri komadu Kamen gori z apokaliptično razsežnostjo, ki udari kot strela in doni kot grom, pri katerem je imel prste vmes Lenhart Tapes. Prizor pritiče tudi naslovnici, na kateri vidimo prelomni trenutek reke, ki dere v slap, in ob kateri lahko kar začutimo silo, ki jo poganja. Ta reka potiho izvira v začetni skladbi Telal viče, se razbohoti v meandrih čudovite skladbe Vrbas, v kateri sta Dunjaluk sodelovala z dunajskim triom wh/m. Trio je prispeval jazzovsko igrivost tudi k naslednji skladbi Džidža, katere koncertno izvedbo lahko slišimo.
Poprej omenjenemu komadu Kamen gori, ki dodobra razturi in vnese celo srh vzbujajoče zvokce v do tedaj namešano paleto, sledi še poslednja skladba Čudna jada. Po vsem direndaju, ki so ga zakuhali v prejšnjih skladbah, ta pesem zazveni v medsebojnem pogovoru doneče kitare in glasu, s prostorom za tišine, ki vsake toliko zadihajo po plavajoči melodiji in izpovedanem ljubezenskem razočaranju. Tako nas melanholičen odmev ponese do konca EP-ja Vrbas, ki, kot bi sledil reki vse od izvira do njenih sledečih pojavnosti, simbolizira pretočnost, moč in mir, za Dunjaluk pa nadaljevanje njunega premišljenega delovanja.
Dodaj komentar
Komentiraj